Park

Ellen se je spustila navzdol po marmornatih stopnicah v šolsko avlo. Ozrla se je proti Veliki dvorani, kjer je bilo polno učencev. Nato se je obrnila proti vhodnim vratom in odšla skoznja. Ni ji bilo do tega, da bi posedala v Veliki dvorani in brezskrbno delala nalogo. Njeno življenje je bilo vse prej kot rožnato.

Ko je hodila po zelenici proti parku, je v roki še vedno močno stiskala pismo. Jedci so zahtevali od mojih staršev, da med počitnicami pripeljejo k Tistemu, Ki Ga Ne Smemo Imenovati mene, da... da bom postala Jedka smrti.., je razmišljala Ellen in ni se zavedala, da je že prišla v park. Stresla je z glavo, da bi pregnala mučne misli in pismo hitro spravila v notranji žep plašča. Razgledala se je naokoli. Vse polno veselih učencev. "Tako kot vedno." si je zamrmrala Ell. Ni razumela kako, da ostali nikoli niso imeli težav, sama pa se je vsak dan zbudila z novimi.
Nato pa se ji je pogled ustavil na dekletu, ki jo je pozorno opazovala. Kaj za..? Ellen se je nekoliko besna odpravila naravnost proti njej. Ell ni zaupala nikomur in ta deklina jo je preveč opazovala. Je mogoče, da je opazila pismo? je nekoliko prestrašeno pomislila Ell in si pričela gristi spodnjo ustnico. Mogoče pa... A njeno razmišljanje je takrat prekinil prijazen glas. Ellen je zmedeno pogledala in se šele tedaj zavedla, da se je ustavila pri tem dekletu, ki jo je opazovalo. Ell je z vzvišenim glasom odvrnila:"Zdravo." Sama od sebe je nato še rekla:"Zakaj si me opazovala?" Tokrat njen glas ni bil vzvišen, ampak rahlo zaskrbljen.

((sem izvolila xDD))

Črnolaska je odzdravila kar se, da samovšečno. Po nekaj trenutkih tišine je živčno nadaljevala: "Zakaj si me opazovala?" Paige se je prestrašila, da nekaj ni prav. "Oprosti, samo zanimalo me je kam si namenjena, to je vse!" je hitro odgovorila in se nasmehnila. Zdelo se je, da je tudi črnolaski odleglo čeprav ne povsem. Le zakaj je zako živčna? se je spraševala Paige. Malo se je premaknila, da je naredila prostor za črnolasko, če bi te želela sesti poleg nje. Iz torba je izbrskala paketek Salonarjev ((mislim, da so to neki žvečilni??)) in jih ponudila punci. "Ime mi je Paige." se je nasmehnila. "Summer." je še dodala čaz čas. "Hodim v 4. letnik... Pihpuff... sicer ni bila moja prva izbira ampak Izbiruh se je odločil, da me vtakne sem... Ampak sem presenečena, ker mi je po svoje kar lepo tukaj!" Vse to je povedala z mirnim glasom, ves čas je v roki držala žvečilne in se smejala. "Pa ti? Verjetno nisi iz Pihpuffa, ker te še nisem videla." Gledala je po parku in čakala na črnolaskin odgovor.

Ellen si je oddahnila. Torej ni videla ničesar, je pomislila. Še dobro, sicer... A njene misli je spet prekinila punca, ki se je predstavila. Pihpuff! Dejansko se pogovarjam z punco iz Pihpuffa! Ell se je nekoliko skremžila, nato pa dejala:"Ryan. Ellen Ryan. 6. letnik, Spolzgad." Nato je vzela ponujeno sladkarijo in se usedla poleg nje. Čeprav ni marala Pihpuffovcev, so ji bili vseeno boljši kot neumni Gryfondomci. Ellen si je v usta zbasala čigumi in se svoje roke dala za hrbet, tako, da se je lahko naslonila nanje. Čeprav je imela glavo polno skrbi, se je nekako počutila bolje. Najbrž zaradi sladkarije. Obrnila se je k Paige in poskušala kar se da prijazno vprašati:"V kateri dom pa si hotela?" Že drugič ta dan se je začudila nad svojo prijaznostjo. Če bo šlo tako naprej, bom izgubila svoj ugled. Misli je hitro spravila stran in se zazrla v Paige.

Spolzgad... Bi me ubilo, če bi rekla... Paige se je odločila za iskrenost: "Gryfondom... je počasi rekla. Videla je, da je Ellen vedno bolj nastorjena proti njej. "Ampak nič nimam proti Spolzgadu!" je hitro povedala Paige in upala, da se Ellen ne bo začela obnašati vzvišeno. Hitro je spremenila temo. "Imaš kaj prijateljev? Jaz jih ravno nimam... družim se z vsemi ampak z nikomer posebej." Zdelo se ji je, da je tudi Ellen bolj osamljena zato je upala, da se bosta spoprijateljila. Tudi sama je vzela žvečilno. Nenadoma je opazila, da Ellen ni več tako živčna. Zalotila se je, da je gledala v skupino čarovnic, ki so si šepetale skrivnosti. Zavzdihnila je.
((joj, nič idej nimam :()

Megan je po napornem dnevu - polnem domačih nalog, učenja in poslušanja dolgočasnih predavanj - zatavala v park. Večerja je bila že zdavnaj, vendar 'kraljica spolzgada' ni ničesar pojedla. Odločila se je, da bo sedla na travnik, ki je bil bolj zaseben, saj se ga tako rekoč ni videlo razen z enega kota - s kota, kjer se je vstopilo na čarobno lep travnik. Nameravala je opazovati sončni zahod. Ker jo je pomirilo, ker ji je nekaj pomenilo. Vdihnila je svež zrak, ki ga je prinesel veter z gora in se nasmehnila. Rahlo, prikrito. Bila je umirjena. Že dolgo se ni zapletla z nobenim fantom, ni bilo bolečin, ne srčnih ran. Odkar se je posvetila knjigam, odkar je pozornost dala šoli in pouku, kakor nekoč, je bila vesela in v njen duh se je povrnila spolzgadovka, kakršna je bila nekoč. Še bolj širno se je nasmehnila. Stopila je prav na sredo travnika in razširila roke, kot je videla pri Titanicu. Vanjo je zapihal močan sunek vetra in ji temnorjave lase odpihnil nazaj na hrbet.
Z nasmehom, sproščena in umirjena - kot že dolgo ne - ob pogledu na zahajajoče sonce se je usedla na travo. Noge je stisnila k sebi in jih objela z rokami. Nekaj časa je mirno gledala in spremljala potonitev sonca. Pustila je, da se je veter igral z njenimi lasmi. Nasmeh ji je igral na obrazu. In vse skrbi so izginile.
Počasi je začela trgati travne bilke. Jih ogledovati in metati stran. Pograbila je prvo cvetlico, ki ji je prišla pod roke. Podržala jo je pred sabo. In šok. Vedela je, da je ta cvetlica nekaj posebnega, vendar se iz neznanega razloga ni mogla spomniti, katera cvetlica je to. Zadržala je dih. In za sabo zaslišala glas.

[Waz? xD ]

Utrujen, a zadovoljen s svojim uspehom in današnjo oceno pri predmetu Uroki se je Waz odpravil na sprehod. Staršema je že pisal o svojem uspehu in priljubljenosti pri učiteljih. Čeprav Spolzgadu. Vendar, kaj pomaga dom proti igralskim sposobnostim? Nasmehnil se je. Naslednji mesec, ko bodo počitnice, bo snemal nov film. In soigralke mu še niso našli. Zamislil se je. Kaka bo že štorija...? Za trenutek se je ustavil in zresnil, potem pa nazaj začel hoditi naprej in se medlo smehljati. Seveda. Ljubezenska zgodba. Na misel mu je prišla ideja. Če že ne morejo najti primerne igralke - s katero bi se on seveda strinjal - potem bi lahko poiskal jo kar sam. Med sošolkami, med puncami na akademiji, kjer je prebival sam. Zakaj pa ne? Nasmehnil se je vedro in razigrano, veter mu je razmršil lase.
Stopal je naokoli in gledal naokoli - že zdaj je hotel najti soigralko. Vendar nobena punca se mu ni zdela vredna omembe. In potem jo je zagledal. Ko je vstopala na zasebni travnik. Vedel je, kako je tam lepo. Kako čarobno je tam. In še sončni zahod? Nasmehnil se je. Dobil sem jo! Njeni črni lasje so ga očarali. Ali je imela temnorjave lase? Bil je prepričan, da so črni. Očaran je stal na mestu in gledal za njo. Njeni lasje so segali do polovice hrbta. In potem tisti ozek pas. Obliznil si je ustnice. In potem tista čvrsta ritka. Moral je za njo. Nekaj časa se je skrival, potem pa, ko je bil prepričan, da ga ne opazi, se ji prikradel za hrbet. Veter mu je vnovič razmršil lase. Opazil je cvetlico. Sklonil se je.
''Občudujemo najlepšo cvetlico, la méchanceté belle?'' Nasmehnil se ji je, vedro in zapeljivo ter ošinil plašč. Spolzgad... se je zadovoljno nasmehnil in prisedel. Prijel je rožico v roke in jo zataknil njej v lase. Še vedno ni vedel njenega imena. ''Waz McCoy.'' Se ji je spet nasmehnil. ''7.letnik, spolzgad. Sicer pa...tako lepa roža paše k lepi gospodični.'' Je prestregel njeno roko in se nasmehnil.

''Oh, s kje si se vzel? Kdo sploh si? '' Prestrašil jo je. Sumničavo ga je pogledala. Jo je že ves čas zalezoval in je bil zdaj pač najboljši trenutek? Ni vedel, kaj naj poreče na to. Obliznila si je ustnice, ki so bile od vetra že čisto razpokane, potem pa se je spomnila - potegnila ven labelo in si namazala ustnice. Spravila jo je v žepek svojega plašča in se spet zazrla v fanta. ''Ravnokar sem se skušala spomniti imena te cvetlice.'' Ni rekla hvala. Te besede ni poznala, na bruhanje ji je šla.

''la méchanceté belle, ja.'' Spet se je zazrla v cvetlico. Bila je res lepa. Tista modra...ni bila navadna modra. Bila je nekaj posebnega. Tisti modri cvetni listi pa prav tako. Nasmehnila se je sanjavo. Naenkrat rože ni imela več v rokah. Imel jo je tale fant v rokah in Megan ga je kar malce začudeno pogledala. Ko je imela rožico v laseh, jo je hotela pobrati. Fant se je medtem predstavil.
Njegova roka je prijela njeno in zablokirala, tako, da cvetlice ni mogla pobrati iz las. ''Me veseli, Waz. Lepo, da tako misliš, a tole cvetlico raje opazujem, kot pa da bi jo imela v laseh. Prepričana sem, da sem dovolj lepa tudi brez te cvetlice.'' Ga je gladko zavrnila, iztrgala roko iz bloka in potegnila ven ter jo opazovala. Ko se je Waz odkašljal, ga je malce nestrpno pogledala:''Oh ja, čudno, da se ne poznava. Tudi sama sem iz Spolzgada. 6.letnik, sicer, a vseeno. Megan Mathers.'' Je nezainteresirano dejala in mu podarila nekakšen zdolgočasen nasmeh. In potem je opazila. Burno je spustila cvetlico in ujela Wazovo desnico. Nategnila jo je bližje k sebi in pogledala nad komolcem. Zmedeno ga je pogledala in prijela njegovo levico. Dvignila je rokav in tam je bilo - znamenje. Pogledala ga je v obraz in preučila poteze. ''Se mi je zdelo, da sem te nekje že videla. Jedec Smrti, to brazgotino si dobil predlansko poletje, kajne?'' Vsega se je dobro spomnila. Takrat je bila tudi sama v boju. Letošnjo poletje pa verjetno ne bo. Ali pač.
Njegov zmeden pogled jo je prepričal, da je dvignila levico, izrekla urok in prikazalo se je znamenje. ''Njegova levica sem.'' Je ponosno povedala in ustnice so se ji zavihale v zloben nasmešek.

''Ne vem, verjetno z nebes.'' Se je zarežal in pokazal na bruško, ki se je zeleno svetila. Vnovič se je zarežal. Opazoval je, kako si je prvo obliznila ustnice, nato namazala z labelo. ''Veter?'' Se je malce hudomušno pohecal in ji pomežiknil.
''Aaah..torej sem te rešil.'' Se je zasmejal. Ni zaslišal besedice hvala ali karkoli, vendar ga ni motilo. To je dokazovalo, da je pač spolzgadovka, dobro vzgojena. Zazrl se je v sonce, ki ga pa sploh ni bilo več. Potonilo je za gore.

Ko je dekle ponovilo ime cvetlice in se zazrlo vanjo, se je tudi Waz zazrl v cvetlico. Imela je steblo, podobno bršljanu - ki se kar naprej razvija in lepo leze po stenah akademije. Ampak lepo okrašuje. Ta cvetlica pa je bila nekaj najlepšega. Poleg podobnega rastja kot bršljan je imela tudi cvetne lističe in cvet. Barva cvetnih lističov je bila nebesno modra in živo-rumen cvetni prah je to modro le lepo poudaril. Pogledal je dekle. Imela je dobre poteze. Zdelo se mu je, da jo je nekje že videl. Spomin jo je nekje zaznal. A verjetno na kakšnih šolskih hodnikih, ali mogoče v dnevni sobi spolzgada. Njihovega doma. Skomignil je z rameni. Zasmejal se je. Njen ego je bil visok - kot se za spolzgadovke spodobi. ''Saj imaš prav. Tudi brez te cvetlice v laseh si lepotica.'' Ji je laskal in se nasmehnil. Njena mehka dlan se je iztrgala iz njegove, pobrala je cvetlico in si jo spet ogledovala. Torej...se mi boš predstavila? Je v mislih začudeno vprašal, na glas pa se odkašljal. Ko ga je črnolaska - kakor se je njemu zdelo - pogledala, je potrpežljivo vprašal:''Vaše ime?'' Nasmehnil se je, ko je dobil ime in priimek, letnik ter dom. In nasmeh. Ni lepšega kot to, res je.

Naenkrat je čutil močan pritisk in njegova desnica je bila v tesnem prijemu. Rokav je z Megino pomočjo zlezel gor in prikazala se je brazgotina. Waz je ostal brez besed. Kako ve...? Spreletela ga je mrzlica. Mar je mogoče..., da je to dekle pred njim Jedinja Smrti? In ni bil dovolj pozoren, ko je prijem na desnici popustil in naslednjo sekundo je bilo vidno znamenje. Zajel je sapo in jo pogledal.''Kako...?'' Je zmedeno pogledal Megan. Olajšano je izdihnil, in hkrati spet zajel sapo. ''TI si njegova levica? '' Povedala mu je skorajda celo zgodbo in Waz je le nemo strmel.

''Ti? Z nebes?'' Sarkastično mu je vrgla v obraz. S kje sem potem jaz. Nič kaj zainteresirano je pogledala bruško. Salazar Spolzgad... se je spomnila ustanovitelja tega doma in ni si mogla kaj, da si ne bi na usta priigrala nasmeška. Wazovo vprašanje jo je malo zmedlo, vendar je le nemo pokimala. Potem je skremžila obraz:''Nisi me rešil. Samo pomagal si se mi spomniti.'' Je zavihala ljubek nosek in se naredila nedostopno.

''Oh, vem!'' Je potrdila njegove besede.
Nekaj časa sta se še nemo gledala, ko sta drug drugemu 'odkrila' kaj sta. Čeprav je bolj ona sama odkrila pri obeh. Zasmejala se je. Odrezavo, hladno. ''Kako kaj? Tudi sama se že 4 leta bojujem zanj z aurori & I'm still here. '' Je nelagodno prestavila roki in se zazrla nekam v nebo. Prve zvezde so se pojavljale. Pogledala je na uro. Ravno sta se kazalca premaknila na 10h uro. Med poletjem se je dan kar zavlekel. In no, za nekatere je bilo to dobro, za nekatere slabo. Zavzdihnila je. ''Seveda. Jaz sem njegova levica. Poslušaj. Moja starša sta že od 5.letnika, ko sta bila tu, delovala zanj. Zdaj imata oba čez 30 let. Torej delata kar dosti let že pri njemu. Zvesto. In ko sem bila majhna...no. Spomnim se, da sta me peljala k njemu. Nagradil ju je. Kako? Obljubil jima je, da me bo učil. Spomnim se, imela sem 8 let. Stala sem v sobi, na sredini kroga, ki so ga naredili Jedci smrti. Med njimi sta bila tudi moj oče in moja mati. Nekateri so se mi smehljali, drugi so me samo gledali. Nekdo je sedel na fotelju pred mano. Imel je izredno koščene roke. Samo to sem lahko videla. Prižgali so bakle in fotelj se je obrnil...'' Naredila je premor, da je vdihnila in izdihnila. Pogled je obrnila proti Wazu:''Tam je sedel Mojster. Iztegnila sem levico po njegovem ukazu in naredil mi je znamenje. Skozi leta me je učil. Do letos. Rekel mi je, da sem dobra kakor on sam, močna kakor on sam, in da me zato postavlja za svojo levico, dokler ne končam šolanja, potem bom odstranila desnico in postavil me bo na tisto mesto. Ja, prav si slišal, ubiti bom mogla svojega očeta.'' Vendar na obrazu ji je igral nasmešek. Hladen, a zloben. Oči so se ji zabliskale.

Spomnila se je na znamenje. Povlekla je palico ven in spet izrekla urok. Znamenje je počasi, počasi zbledelo in pred njunima očmima je izginjalo. In ga že ni bilo več. Meg je še vedno imela tisti odštekan nasmešek.

''Pohecal sem se.'' Se je simpatično nasmehnil - čeprav ni vedel, da se je tako. Pač se je nasmehnil in oči so se mu zaiskrile. Opazil je njen zdolgočasen pogled in kasneje tisti nasmeh. Mislil je, da mu je NJEMU uspelo privabiti nasmeh na njen obraz. Tisti obraz z strogimi potezami. Pa kljub vsemu je imela tako perfektno izoblikovan nos in ljubke ustnice. Dajala je vtis nedolžnosti in hkrati morilke. Zmrazilo ga je po celem telesu. Ko je zavihala nosek, se je zasmejal. Pa naj bo po tvoje... zasanjano jo je gledal. Lepše punce njegove oči niso uzrle.

Tišino, ki je legla na njiju oba, je prerezal njen hladen smeh. V tistem se mu je zdelo, kot da govori s samo kraljico zlobe. Tako...lepa in tako zlobna. In hkrati tako zadržana in ljubka. Nedolžna morilka. Dajala je tudi vtis dame. Visoke družbe. In Waz je bil v to prepričan. Nasmehnil se je. Točno moj okus... Obliznil si je ustnice. Oči so se mu ponovno zaiskrile:''Oho. 4 leta? Starejši sem od tebe, pa se bojujem šele 3 leta. Torej si se začela bojevati zanj v 2.letniku?'' Njen odgovor ga je presenetil. Res, nje ni pametno izzivati... Njegov izraz je bil malce prestrašen, vendar je to hitro popravil v njegov simpatičen izraz. Samo za punce. Tudi sam je pogledal na uro. Samo še tri urice...do treninga.
Tista pripoved...no, zdela se mu je znana. Seveda. Starša sta mu pravila o tem! Prikimaval je. Ko je naredila premor, je začutil, kako je napet. Uživel se je v zgodbo, uživel se je v njeno vlogo takrat. Pri osmih letih. Zadržal je sapo, ko je nadaljevala. Pred koncem jo je prekinil:''Ampak...'' Pomislil je. ''Njegova desnica je...Sirius Mathers. Tvoj oče! In ti ga boš ubila samo zato?'' Osuplo jo je pogledal. Njen hladen nasmešek in tisti blisk v očeh. Ni mogel verjeti. Dejstvo, ki mu ga je potem zaupala, ga je nekoliko pomirilo in ko je ponovila urok, je postal pozoren. To bi bilo koristno zame in za fante...

''Hej, dober urok. Kje si se ga naučila? Ah, kaj niti sprašujem. Mojster? Oh.'' Je zavdzihnil, ko je dobil negativen odgovor. In pametna je po vrhu...vzamem jo na trening. Se je domislil. Upal je, da pride tudi Luke. Luke Lefevre.
''Bi me naučila?'' Prikimal je:''Zdaj, tukaj, ja.'' Čakal je na njen odgovor. Navdušenost je povečevala se iz sekunde v sekundo. ''Super! No, ne zgleda težak.'' Je važno rekel, ko ga je opozorila. ''No, nauči me.'' ji je nagajivo rekel in se usedel po turško proti njej.