Hodnik 2

S knjigo pod roko se je Faith sprehajala po šoli. Bila je sobota, in ni se ji bilo treba učiti. Tako se je odločila, da bo malo pohajkovala po šoli. Ravno se je vračala iz knjižnjice. Želela je videti staro dekliško stranišče in Jokajočo Jane. Vse bolj kot se je bližala stranišču, vse glasnejše se je slišalo hlipanje Jokajoče Jane. "Da gre takole mimo... In me niti ne pozdravi.. Sem nevidna?" se je slišalo in naenkrat je zaslišala močan krik in Faith se je zdrznila. Kakor kaže je Jane danes kar precej razburjena... si je mislila. Nato se je začela dreti. Zelo razburjena. Faith je nekajkrat globoko vdihnila in nato stopila v stranišče. "Pozdravljena Jane!" je začela. Dekle s čopki in očali se je obrnilo proti njej. V očeh so ji švigale strele. Faith je sklenila, da je najbolje začeti počasi. "Moje ime je Faith. Sem iz Drznvraana. Letos sem prvič na Bradavičarki. Kdo pa si ti?" ji je previdno razložila. "Jane," je z jezo v očeh in obrazom, ki je počasi izgubljal srd odvrnila. "Lepo, da sva se spoznali," je rekla Faith in se naslonila na umivalnik. Nato je Jane začela: "Kaj pa počneš tukaj? Zakaj bi kdorkoli hotel sem? Jokajoče Jane tako ali tako nihče ne mara!" "Res? No, meni si všeč," je odvrnila Faith. Jane se je na obrazu prikazal nasmešek. "No, potem se pa še kaj vidiva," je rekla in zletela v straniščno školjko.

Ura je bila 7. Rosabell se je usedla na sredo hodnika ter začela premišljevati. K sebi je stiskala Fay. Le kako je Lorien naredila nekaj takega in ta Faith, prava nesramnica, no res da sta se pobotali ampak zagotovo jo še vedno prezira. Joj kako uboga mora biti Lauren. Sama in potrta tiči v Spolzgladu, ter se smili sama sebi namesto, da bi ukrepala. Joj kako ji je lahko povedala da jo privlačijo punce! Le kaj si sedaj misli. Si je rekla in počohala Fay. Zaprla je oči, muca pa je glasno predla in se igrala z Rosinimi lasmi.

Lauren se je obupno dolgočasila že nekaj dni skupaj! Odločila se je, da bo tekla po šoli, dokler je kateri od učiteljev ne bo napodil ven. V drugem nadstropju je bila že dvakrat, a vseeno je vztrajno tekla. Prijateljice so bile do nje precej mlačne ali celo malo neprijazne, a Lauren je bilo to eno figo mar. Bila je preponosna, da bi karkoli naredila in nekako se ji ni ljubilo cel ljubi dan čvekati v tri krasne. Začela je pisati pesmi in v glavi je ravno kovala melodijo za eno izmed njih, ki jo je napisala v čast svoji tako imenovani najboljši prijateljici. Jezilo jo je, da se še zmeraj ni opravičila Lorien, a se je izgovarjala, da je nikoli ne sreča. To je bilo po eni strani res; ni je videla že dolgo časa... Le kje tiči vse dni. Malo se ji je zdelo, da sta se Rosabell in Amic spet zbližala. Bog se ju usmili... je posmehljivo pomislila in odgalopirala v naslednje nadstropje.

"Beda, mogoče bi morala oditi do Lauren in se malo bolj družiti z njo!" Rosabell je vstala in zaslišala glasen hrup. Kateri bedak se spet dere in povzroča ta hrup? je premišljevala. V naročje je vzela Fay in jo zopet počohala. " Nikar se neboj mala moja, ob meni si na varnem." Muca je začela presti in glasno mjavkati.
Rosabell je gledala okrog sebe in se spraševala kdaj bo prišel tisti čarovnik ali vilinec, ki se klati po tem hodniku. Naenkrat je pred seboj zagledala Lauren. Moj Bog! Kaj pa ona počne tukaj? Ravno je hotela iti do nje nato pa se sama prikaže tukaj. Fay ji je zlezla iz rok in veselo odcopotala do Lauren. " Živjo, kaj pa ti tukaj?" je Rosabell veselo in hkrati presenečeno pozdravila svojo prijateljico.

Lauren je presenečeno pogledala Rosabell, ki jo je zmotila pri njenem brezciljnem teku. "Tečem, da lahko lažje premišljujem " je na Rosabellino vprašanje odgovorila Lauren ter jo vprašujoče pogledala. Mi moraš kaj povedati?

Rosabell je nenadoma kar izginila in Lauren ni mogla ugotoviti kam je šla. Užaljena se je odpravila proti parku, kjer je nameravala še malo teči, potem pa narediti nekaj fimnastičnih vaj.