Pri Treh metlah

Vstopila je v najbolj znano čarovniško gostilo Pri treh metlah. Razgledala se je po odprtem in prijetnem prostoru v katerem so po skupinicah sedeli čarovniki in čarovnice.
Ni ji bilo do tega, da bi prisedla do kakšne že sestavljene skupinice, zato se je raje utaborila za ljubko mizico pri oknu. Pogledala je ven in se zatopila v rastlinje, ki je ravno v mesecu aprilu brstelo in zelenelo. Še tri mesece, pa bo spet doma v stari graščini. Spet bo sama preživljala dneve in noči in tožilo se ji bo po ljudeh in avanturah.
Njeno razmišljanje je prekinila suhljata natakarica, ki je želela njeno naročilo.
»En maslenušek,« je dejala in prekrižala roke na prsih. Pogledala je žensko, ki je prikimla.
Nenadoma se je izza natakarice zaslišal glas: »Dva maslenuška. Še enega zame.«
Kdo je to? se je vprašala in počakala, da se postava prikaže izza natakarice.



kdorkoli.

Opazovala je njegovo telo, ki se je približalo stolu.
"Adele Coco Morel," je mirno rekla, brez da bi trznila s katerim koli delom telesa. "Spolzgad."
Zatopila se je v natakarico, ki je ravno pripravljala maslenušek.
"Šesti letnik," je zdolgočaseno dejala in pogledala po prostoru. "Pa ti? Si ravnokar prilezel na šolo?"
Nenadoma so njene oči uzrle vrata, ki so se odprla in v gostilno izpustila svež pomladni zrak. Skoznje je vstopil Luke. Luke, samo njen Luke. Nenadoma se ji je na obrazu pojavil nasmešek in kmalu jo je opazil.
Prisedel je in jo najprej stisnil k sebi in ji namenil dolg poljub.

Glasno se je zasmejla, ko je zarenčal na Amica in ga še enkrat poljubila. Svojo roko je ovila okoli njegovih ramen in glavo naslonila ob njegovo. Njegova roka je potovala po njnem hrbtu in najraje bi kar tam, sredi Treh metel skočila nanj in ga začela poljubljati.
Opazovala je suhljato natakarico, ki je nelagodno gledala Luka, ki je naročil medico. Sevda se ni mogla upreti njegovi lepi prošnji in mu je tako prinesla zajetno kupico omamne pijače.
"In Amic..." je začela, medtem ko je fant ob njej naredil nekaj požirkov. "V katrem domu si?"
S svojimi tankimi prsti je v roke vzela kozarec in še sama cuknila ogabno dobro pijačo in se obliznila okoli ust.
"Kje pa sem bila?" je zvedavo vprašala. "Zaradi nekoga sem bila zelo zaposlena."
Glasno se je zasmejala, se spogledala z njegovimi očmi in mu pomežiknila.
Prilepila se je na njegova usta in zlezla v njegovo naročje, tako da sta bila njuna trupa obrnjena drug proti drugem. Med tem ko so njegove roke počivale na njenih bokih je ona s svojimi polzela skozi njegove lase.
"Je še tako katastrofalno?"

Zadrhtela je in mravljinci so preplavili njeno celotno telo, ko je njegova roka polzela po njeni goli koži. Zaprla je oči, da bi mu dala še bolj vedeti kako uživa ob njegovih dotikih. Sploh po hrbtu.
"Ne," je začela. "Absolutno nisi bil ti."
V rokah je pridržala škatlico in po obraz se ji je razlezel prešeren nasmešek.
"Ti odpri!" je dejala in se mu nasmehnila ter se naslnila na njegova ramena, tako da je lahko slišala njegovo globoko dihanje.

Tiho se je zasmejala, ko je sedla nanj, a le onadva sta vedela čemu njen nasmejan obraz.
Kljub njegovi prošnji, ni prenehala s sprehodi njenih rok skozi njegovo lasišče, temveč je to poskušala delati še bolj nežno in strastno.
Začutila je njegove poljube na svojem vratu in prevzela jo je strast in huda potreba pa norem mečkanju nekje na samem, vendar jo je zatrla.
"Hej," je zašepetala. "Umiriva se malo. Nisva sama."
Zlezla mu je iz naročja, čeprav si je tako presneto želela, da bi lahko ostala na njegovem premoženju. Namesto tega, se je morala zadovoljiti s sedežom ob njegovem telesu in svojo roko za njegovim vratom.


haha, pa ti nisi resen.

"Mogoče," je po krajšem premisleku dejala. "Če boš priden."
Žametna škatlica je bila spet v njenih rokah in ni se ji zdelo več vredno pregovarjati, zato jo je nežno odprla in v njej zagledala njabolj prečudovito ogrlico, kar jih je kdaj uzlo njeno oko.
"Morelovi!?" je skoraj da ne zakričala. "Luke, to je preprosto ... preveč!"
Obesila se mu je okoli vrati in mu zašepetala v uho: "Če misliš, da bom darilce sprejela zastonj, se močno motiš. Danes zvečer v Kopalnici predstavnikov študentov. Naj ti niti na misel ne pride, da se ne bi prikazal. Hočem te!"

Nasmenila se je Amicu, ki je le mirno sedel nasproti njiju.
"Ja, oprosti." mu je rekla in položila svojo roko na Lukovo stegno. Začutila je, kako je trznil, a se je pretvarjala, kot da ni bilo ničesar.
"Se lahko še jaz kdaj pridružim?" je prez zadržkov vprašala. "Ali je to le za zaprto družbo?"

deodorant xD

Opazovala je fanta, ki sta stala pri vratih. Luke je deloval precej razjarjeno, Amic pa je le tiho stal zraven in poslušal kot majhen kužek.
Očitno sem ostala sama, si je mislila in tako je do konca izpraznila svoj kozarec maslenuška, na mizo vrgla nekaj srpcev in zapustila gostilno, za njo pa se je obrnilo kar nekaj poželjivih moških pogledov.

Stopila je na svež zrak, ko se je od nekje prikazal Amic, ki je očitno čakal, da pride ven. Povabil jo je, da gresta skupaj do grada in ker bi v nasprotnem primeru hodila sama, je povabilo sprejela.
Beseda je tekla o vsakdanjih stvareh, profesorjih, spomladanskem plesu, domačih nalogah, izpitih, praktično o ničemer pomembnem.
Na pol poti se je Adele ustavila, da bi si popravila čevelj, ki jo je tako neusmiljeno žulil. Sklonila je glavo ter si dala obravka s čevljem, ko pa se je vzravnala, je k njej šmignila Amicova glava in njegove ustnice so se znašle na njenih.
"Amic!" je uspela izustiti, ob misli Kje je moj znak za pavzo, kje je moj znak za pavzo. Globoko je zadihala in za trenutek zaprla oči.
"Amic," je začela. "Ali tvojim butastim možganom ni uspelo razvozlati te megastične skrivnosti, kdo je bil tip po katerem SEM SE SLINILA pri Treh metlah?"