Dnevna soba Spolzgada

Megan se je po napornem dnevu pouka izmučena sesedla v bahave naslonjače. Ogenj je prasketal in lepo grel dekle pred kaminom. Zazehala je velikokrat in ko je končno postalo pretoplo, je z zamahom palice odprla okno in svež zrak je kar planil noter. Pogledala je proti oknu. Zunaj se je delala trda tema. Jah, nič čudnega. se je zamislila Megan in šele potem ugotovila, da danes večerje in kosila sploh ni jedla. Kako je lahko toliko zdržala? Z osnovim urokom priklica je priklicala svoje piškote in jih začela grizljati. Šele zdaj čutim lakoto! Se je začudila. Naenkrat pa je postala zelo zaspana. Pogledala je na uro, ki je kazala 22.00. Pojedla je še en piškot in se zagledala v plamene. Omahnila je v spanec, še preden se je dodobro zavedala situacije.

Megan je nekaj sanjala. Znašla se je v sobi, pred njo pa je bil velik naslonjač, okoli nje pa črni možje s kapucami in maskami. Megan je prestrašeno gledala, a razpoznati ni mogla nikogar. Vsi so imeli neke čudne maske na obrazu in vse drugo prekrito z dolgimi, črnimi plašči in kapucami. Par ljudi tam okoli nje ji je prikimavalo. Potem je pozornost preusmerila na tisti velik, ogromen naslonjač. Naenkrat se je obrnil, a kar je lahko videla, so bile koščena stopala in črna plašč, oziroma oblačilo. Potem je vsak človek okoli nje prižgal na svoji bakli ogenj in zdaj je jasno lahko videla človeka pred njo. Mrlakenstein. Pokimal ji je, naj pride bliže. Ukazal ji je iztegniti levico in Megan je pridno ubogala. Svojo palico je naslonil na njeno gladko kožo in izrekel nek urok. Megan je začelo boleti in znamenje, ki ga je temni lord delal, je peklo. Močno peklo. Med tem, ko se je na njeni roki prikazalo znamenje, ki ji bo ostalo za večno, jo je spraševal, če mu bo zvesta in podobna vprašanja. Megan je vse odgovorila potrdilno in mojster je bil zadovoljen. Na koncu jo je začelo najbolj peči in iz ust okostnjakove glave, ki je že bila kot del znamenja na njeni levici, ki so se začela odpirati, je prilezla kača ter se razpotegnila. ''zdaj je znamenje popolno...'' je slišala reči mojstra. Naenkrat se je vse kar je bilo v sobi razblinilo in Megan se je prepotena zbudila. Levica jo je strašanko pekla in Megan je hitro potegnila rokave nazvgor. Mojstrovo znamenje se je obnovilo. kaj se dogaja? Potem pa je opazila, da ni sama.
''Adele, kaj pa ti tu?'' Še vedno se je držala za levico, medtem pa preiskujoče in sumljivo gledala Adele.

''Kaj hočeš?'' Je revsknila v njo in rokav povlekla dol.
''To ni tvoja zadeva!'' Je potiho zašepetala in pogledala v plamen. Samo to ji je še manjkalo! Potem se je spomnila Luka v straniščju javkajoče jane in čeprav ga ni hotela izdati, je samo drzno rekla nazaj:''Saj nisem edina.'' Prhnila je v svoje lase in tevi so se odmaknili z njenega obraza. Znamenje jo je zmeraj bolj peklo in bolelo. Naenkrat je skoraj po živalsko zarjula in padla na kolena. Bolečina je preplavila celo telo in začela se je zvijati po tleh. Stiskala je zobe in potrpežljivo prenašala dogajanje. Potem se je postavila na kolena in divje potegnila rokav levice gor in si ga zavihala. Roko je podala bolj blizu ognju. Mojstrovo znamenje je bilo zdaj kot rana in iz tam je Megan tekla kri. Kaj za vraga?! Ji je šepnil drugi glas v njej in Megan je zgroženo odprla usta. Se mar to dogaja tudi Luku? Ugriznila se je v ustnico in pogledala proti prestrašeni Adele. Odkimala je. ''Pozabi. Se vidi, da nisi še dovolj stara za to. Jaz sem bila pri 9 letih.'' Je zadnji stavek šepnila v plamene, potem pa se pobrala in spet sedla na kavč.
Nastala je tišina in Megan je zavila z očmi. ''Prisedi.'' Je rekla proti Adele in ko se je ta sesedla poleg nje, je samo tiho zašepetala:''Zadrži zase, kar si videla. Bila sem stara samo 9 let.'' Je rekla in skimala z glavo, tokrat je rekla na glas, da jo je Adele lahko slišala. Potem je pogledala proti njej. ''Ne veš, kako je takšno življenje.'' Je dejala in potem hitro dodala:''Bodi hvaležna.''
Vedela je, da Adele nima znamenja. Prvič, ker je bila tako začudena. Drugič, ker nje ni nič zvijalo, peklo.

''Hvala...ker si poskušala me umiriti.'' Je samo rekla Meg in še vedno gledala v plamene. Njena rana je bila obvezana in Megan se je nasmehnila:''Nikoli se ob takšnih situacijah sama tega ne spomnem...'' Se je zarežala v ogenj. Potem je pogledala proti Adele. Gledali sta si iz oči v oči.
''Kako? Ne vem.'' Je skomignila Megan.
''Vem samo to, da sta moja starša že od ranih let bila v to vpletena, potem pa ko sem se rodila jaz, je Mojster rekel, da ker sta mu bila zvesta služabnika celo življenje, da me bo on učil. Poleg šole. In tako me je od 5 letih začel učiti uroke - obrambne in napadalne - pa tudi kletve križanih. V nekaj letih sem postala njegova leva roka. In ko bom končala Bradavičarko, bom njegova desna roka. Pri 9 so me enostavno zvlekli v nekakšno sobo. Bilo je grozljivo. Samo polna luna je svetila skozi majhno okence in nisem upala dosti videti. Postavili so me blizu nekega naslonjača, ki mi je kazal hrbet. Okoli mene je bilo zbranih ducat ljudi z kapucami in maskami. Eni so mi prikimovali, drugi so samo stali na miru. Potem se je tisti naslonjač obrnil in tam je bil On. Rekel mi je, da sem dobra učenka in da bom nekoč velika čarovnica, vendar da bom pod njim več dosegla. Torej mi je naredil znamenje. Spomnim se ogromne pekočine in bolečine, vendar sem zadržala. Od takrat naprej mu pomagam. Od jedcev smrti sem skoraj najpametnejša - čeprav sem šele najstnica.'' Prhnila je. ''Veš, Klobuk Izbiruh je izbiral med drznvraanom in spolzgadom. V spolzgad me je postavil zato, ker so bili skoraj vsi moji predniki tam. Če bi me postavil v drznvraan...bi bila ena izmed najpametnejših tudi tam.'' Je skomignila. ''Pač. Vidi se, da me je Mojster poučeval.'' Je dokončala in pogledala obraz osuple Adele.