Hogwarts Express

ADELE!

Sedla je na klopco pred hišo ter čakala. Vse skupaj ji je že rahlo presedalo, odkar sta jo starša pričela zmerjati. Po pravici povedano, pa ni bila sama kriva, da je padla v Spolzgad, dom kjer so živeli hudobneži. »Prosim, da se vedeš drugim za vzor. Lansko leto, so se učitelji pritoževali nad teboj. Letos bo drugače, jasno? Če ne, boš dobila neko hudo kazen!« nemo je zamomljala eno izmed številnih kletvic, ki jih je dobro poznala in pri tem zavila z očmi. Sovražila je očeta in mater. Oče, ki je bil nadut kakor strela in mati, ki ji je pred drugimi delala sramoto. Je to normalno, da je v Spolzgadu in je njena mama bunjkeljka!? Lase si je vrgla za rame in v avto poskušala zvleči, kar se da veliko prtljage. Občasno ji je šlo prav res na živce, da je živela v ulici samih bunjkeljnov in ljudi, ki niso verovali v čarovnike. »Pazite se ljudi, ki živijo v hiši tam čez.« je vedno govorila gospa Chistrmas, ki je živela v hiši čez cesto.

Sedla je v avto, ki ga je vozila mama in zrla skozi okno. Odkar je hodila na Bradavičarko se ji je vsak dan zdel nekaj posebnega. Dolge in dolgočasne počitnice so jo večkrat spravile v obup, da je ušla od doma in spala na cesti. No, pa saj ni bilo tako hudo. Esperanza je živela v Španiji, in da družina ne bi izpadla kot čudaki je morala na Bradavičarko priti z letalom. No bolje rečeno priti do Londona. Aleandro njen starejši brat je končal šolanje in sam nase je bil preponosen, da se je zaposlil v Afriki na inštitutu za ne obvladljive čarovnike. Družina Del Mundo je štela tri otroke in očeta ter mamo. Otroci so si bili med seboj različni. Aleandro je bil praavi mali genij. Rad je spoznaval kulture sveta in nekoč je nameraval postati učitelj na Bradavičarki. Nekaj let za njim se je rodila Esperanza, totalno nora najstnica, ki je zaradi svojega nesramnega ali pa pač samo posebnega karakterja padla v Spolzgad. Na koncu pa se je rodila še Angelica, najmlajša izmed Del Mundove družine in danes stara 10 let. »Ko bom jaz velika in bom šla na Bradavičarko bo vse čisto drugače.« je vedno govorila. Esperanza je nikoli ni prav preveč marala. Bolje rečeno, nikogar iz svoje družine ni marala, in večkrat je podvomila da sta to sploh njena biološka starša. »Adijo!« je rekla in odšla proti Londonu. Let, je trajal dobri tri do štiri ure, ko je že stala v Londonu. Z metlo je odletela proti peronu 9 ¾ in komaj ujela vlak. Zadihana je stekla v steno in med tem jezno preklinjala. »Letos bodo na vrsto prišle nove, še bolj nore zabave.« je pomislila in sedla na vlak. Ura je bila nekaj minut do, ko je sedela sama v peronu. Slekla si je jakno in hlače, ter se v manj kot minuti preoblekla v šolsko uniformo. Že 6. Leto je sedela na vlaku, kar jo je sila veselilo. Nova spoznanja in doživetja so ji v vlogi Spolzgadovega dekleta prav pristajala. Obleke je zbasala v nahrbtnik ter jih dala v prostor namenjen prtljagi. Sedla je poleg okna. Komaj je čakala, da bo zopet srečala tiste stare »prijateljice«, ki ji v resnici niso pomenile nič, le da je od dolgčasa skoraj umirala.

comment; lame, sory...

Zrla je v daljavo ter se sama od sebe odtujila. Čeprav so se vozili komaj dvajset minut ji je samota prav pristajala. Nekako ji je bilo všeč, kadar se je poglobila v svoje misli in si prizadevala biti »normalna«. Nikakor ni mogla razumeti, kako je pristala v Spolzgadu. Mogoče pa je bila res tako hudobna!? Sama pri sebi se je namrdnila, ko je v kupe vstopila temnolaska. Za trenutek je opazila njene kostanjeve oči, ko sta se srečali in se spogledali. Zavila je z očmi, saj je trapa prekinila prekrasno samoto. No, po resnici povedano ji ni bilo všeč če je sama sedela v kupeju.
»Hja, pa že.« je tiho zagodrnjala in pri tem zavila z očmi. Po pravici povedano ni razumela ljudi, ki so se vtikali vanjo. Pa če hočeš ali nočeš jih je vedno zasovražila, če so se pokušali spoprijateljiti z njo. Opazila je uniformo z zelenimi obrobami. Torej je bila punca prav tako iz Spolzgada kot ona. Hja, nekoliko tiho se je zarežala in se skušala spomniti od kod ji je znana. »Esperanza Cordelia Del Mundo.« je sarkastično rekla in ji dala roko. »Spolzgad?« pokimala je in se nasmehnila. »Mislim, da sem sama ena izmed ljudi, ki so celo poletje preživeli na prečni ulici in pa seveda ob maslenušku.« ni ji mogla priznati, da je bila skoraj brezdomka saj se po neštetih prepirih zadnji mesec ni mogla vrniti domov. »Iz kod pa si?« je dokaj prijazno vprašala. IImela je občutek, kot da sta se z dekletom že nekoč videli, a v 6. Letih nikoli spregovorili. »Kako to, da te še nikoli nisem videla!?« je z začudenjem vprašala. V rokah je držala prstan svoje babice, ki je umrla lansko leto. Stisnila ga je k ustnicam in zavohala vonj kovine. »Si čistokrvna čarovnica?«
Bilo ji je nekako čudno, da je toliko spraševala, kajti tega ni bila navajena. Prenehala je, in se namestila v sedežu. Zazrla se je v naravo, ki je brzela mimo njih.