Gringott

Pauline se je zagledala v uro na svoji roki, nato pa pogledala proti grngottu, ki se je nevarno vzpenjal pred njo. Zavzdihnila je in se naslonila na opečnat zid. To ni bilo več normalno. Njena družina je zamujala že pol ure. Če je še nadaljnih nekaj minut ne bo, bo vstopila sama. V mislih je držala pesti, da so obtičali kje v prometu. Navadno se ni pretirano obremenjevala s tem, kaj si drugi mislijo o njej. Ampak njena družina... Ni hotela biti z njimi, ni hotela, da bi jo kdo videl z njimi... Zelo preprosto. Še enkrat je ošinila uro in že hotela vstopiti, ko so prišli do nje. Vsi so bili nekoliko zadihani in rdeči v obraz. "Oh, kako lepo, da si počakala sestrica" Eden od dvojčkov se je pretirano medeno zarežal. Paulina je odrinila vrata gringotta, ter vstopila v velik marmorni prostor. Ne, da bi čakala svoje starše in brata se je odpravila do pulta in pred prvega nezasedenega goblina položila ključek družinskega sefa. Njeni sorodniki so jo že dohiteli, do njih pa je prišel tudi goblin, ki naj bi jih odpeljal do sefa. Napotili so se skozi ena izmed stranskih vrat in se znašli v temnem rovu, osvetljenem z baklami. Njena družina je sedla v voziček, Pauline pa je na tla vrgla svoj uhan in se pretvarjala, da ga išče. "Pauline, pohiti" Njena mama jo je ogorčeno gledala. "Kar pojdite, ko najdem svoj uhan se bom vrnila v dvorano." Njena mama ni bila videti prepričana, goblin pa tudi ne. "No prav" je na koncu izdavila mama. Pauline je počakala, da je voziček izginil v temo, nato pa pobrala svoj uhan in se na hitro ozrla naokoli. Ni imela prav veliko časa. Iz svojega žepa je potegnila zlat ključek in se napotila proti drugemu vozičku. Splezala je vanj, iz žepa potegnila palico in z njo trikrat udarila po vozičku. Takrat se je najbž sprožil njen slednik, ampak glede na to, da je bila v prostoru prekritem z magijo ni bilo možnosti, da bi jo kdo odkril. Voziček je usmerila na razcepu v desno on potem vse bolj navzdol. Ko je prišla do sefa številka 541 je vstavila voziček in iztopila. Ključek, ki ga je še kar držala v roki je vtaknila v ključavnico in ga obrnila. Nič se ni zgodilo. Sef je lahko odprl samo goblin, s ključkom ali brez. Pauline je previdno zamahnila s palico proti vratom in si nekaj momljala v brado. Bila je med najboljšimi v letniku in prebrala je kar nekaj knjig o urokih. Seveda kakšnega zelo zahtevnega ne bi znala izvesti, vendar to, kar je počela zdaj ni bilo nič. Vdreti v sef brez ključka ne bi znala, s ključkom, pa je bilo otročje lahko. Ko je umaknila palico, je sef zabrnel in se odprl. Pauline je hitro napolnila svojo mošnjo, zaprla sef in se spravila nazaj v voziček. Med potjo navzdol je razmišljala o tem, kaj bi brez strica Henrya. Umrl je pred dvema letoma in njeni družini zapustil svoje celotno bogastvo. Zmenili so se, da ga bodo prihranili, vendar Pauline ni bilo prav nič do tega. Njeni starši so ji vsako leto dali samo dva gulda. Kako naj se prebije s tem. Kluček je spravila v žep in iztopila iz vozička, ki se je do takrat že ustavil. Splezala je iz njega in se s hitrimi koraki napotila nazaj v mamornato dvorano. Pri vhodu je lepo mirno počakala svojo družino, nato pa so lepo, mirno skupaj zapustili gringott.