Območje za gradom

Meg je bila zmedena. Zakaj je zmeraj tako ljubosumna? Nikoli ni bila ljubosumna na fanta! Ali punco! Zdaj pa bi najraje pokončala Ellen in nato še Adele. Vse bi naredila za Luka. Kaj se dogaja z mano? V sebi je bila prestrašena, navzven pa tega ni hotela pokazati. Kazala se je kot močna oseba...zmeraj. In samo zaradi tega! Besna je dvignila rokav leve roke in se zagledala v znamenje. Zaradi tebe. Zaradi tebe sem močna. Samo pri Luku nisem. ''Kaj imaš v sebi?!'' je nepotrpežljivo vprašala kar zrak, ki je bil okoli nje.
Naenkrat je v sebi začutila kot nekakšno čarovnijo in in ustavila se je. Šele zdaj se je zavedala svojega položaja. Stala je na začetku prečudovitega, res čarobnega gozda. Bi se lahko temu reklo gozd? Redko je bil poseljen z drevesi, vendar zadosti, da se med njimi skoraj nič ni videlo. Dajali so senco, vendar je sonce tisti dan res pripekalo in tako je bilo ravno prav tam lepo hladno.
Megan je dvignila roke od sebe in vdihnila svež zrak. Veter je zapihal in ji popravil lase na hrbet. Meg je jezno popravila lase naprej in se nato spet nasmehnila. Tako se je izgubila v mislih, da je prišla na kraj, kjer še ni bila. Kako to? Tu je ponavadi zmeraj bila le trata... Zamislila se je in misli so ji potem spet odplule k Luku. ''Ja...lep je. Kaj več kot lep. In pameten. In Adele ga je dobila? KAKO?! Kako si ga dobila...resno te sprašujem.'' Govorila je zraku okoli sebe in hodila naprej. Potem se ji je zdelo, da je ljubosumna. ''Jaz? ljubosumna? Ampak nikoli nisem bila!'' Solze so ji spolzele po licih. Luke jo je spreminjal. Ampak na videz bo ostala trdna in močna, pa če se znotraj cela obnovi. Naenkrat se je znašla nekje bolj globoko. Za sabo je zaslišala vejico, ki je počila. Sunkovito se je obrnila:''Kdo je tam?!'' Je revsknila v temo. A ni bilo odgovora. Premikanja tudi ne.
Se ji je mogoče le zdelo? Da je začela dobivati prisluhe, ker si tako obupano želi govoriti z Lukom? Ne, ni možno. si je mislila in stresla z lasmi. Pogledala je v globoko vodo, ki je stala pred njo. Sledila je toku, od koder je pritekala. ''Slap...Kako lepo...'' Obrisala si je solze. Pogledala je okoli sebe in si počasi začela odpenjati gumbe na svoji srajci. Zelo počasi jo je odvrgla in spet sumničavo pogledala okoli sebe. Naj se grem kopat gola ali...? Odločila se je, da se bo šla kopat v spodnjih hlačkah in modrcu. Počasi je odpela gumb na hlačah in si jih povlekla dol. Stala je pred kristalno vodo. Vdihnila je svež zrak in naposled skočila v globoko, čisto vodo. Priplavala je na površje in si obrisala moker obraz, da bi lahko videla. Odplavala je do slapa in se postavila pod njega. Potem je ugotovila, da se lahko dotika tal. Zdaj je stala pod slapom in pustila, da ji voda teče po obrazu...po vratu in laseh...navzdol po hrbtu in se naposled zgubi v vodi. Pustila je tudi, da kapljice vode tečejo vmes njenih pokončnih prsi in naravnost po čvrstem trebuhu v vodo. Potem je spet zaslišala šum. ''Hej! Prikaži se, vem, da si tu!'' Je zaklicala in zaplavala proti 'obali' tega majhnega jezera. Zelo majhnega. Kot kakšno jezerce. Ulegla se je tako, da jo je voda lahko še vedno dosegala do pasa in se naslonila na komolce. Gledala je proti drevesom, kjer je slišala šum.
Naenkrat je nasmejan prišel izza bora (iglavec xD) ... ''Luke!''


[ajmo, Luke, ajmo. ]

Iglice so se lepile na njegovo potno kožo in zaradi tega ga je koža srbela. Trnje ga je pikalo in mu na nogah puščalo praske, ki so počasikrvavele (PHAHAHA; FAL!). "Megan!" j je poklical. "Megan, kaj ti je? Poslušaj, ne smeš biti ljubosumna. Ne naredi kaj neumnega. Veš da ljubim Adele." Pogledal jo je v oči in se namrščil.

"Tako ne gre naprej. Zakaj se vse punce lepitena tipe, ki že imamo dekleta? In zakaj je tudi obratno?" Zmajal je z glavo in ji obrnil hrbet ter se vrgel na tla malo pred "obalo" vendar ji je še vedno kazal hrbet.

"Ne razumem vas, dekleta. Preveč zapletena bitja ste. Ljubosumna in... Težko dojamem to." Zazrl se je nekam v daljavo in brez besed opazoval okolico.

Ni mogla verjeti. ''Kaj...nisem...'' Je hotela zanikati, a jo je Luke kar precej ustavil z svojim govorom. Nemirno ga je poslušala in si razbijala glavo z mislimi.
Navsezadnje je končal svoj govor in nastala je tišina. Meg je v svoji glavi imela nek pogovor. Ja, saj ima prav...zakaj je tako? Ne bi smela... ji je dejala zdrava pamet razuma, medtem ko ji je ona, druga, zlobna dejala, naj ga nikar ne posluša. Meg je tokrat premagala zlobno stran svoje osebnosti in vstala. Od prsi navzdol do bokov je imela pesek na sebi. Čeprav je Luke ni mogel videti, ker ji je trmasto obračal hrbet, je odkimala z glavo in v sebi, globoko, na dnu njene duše je začutila ostro pekočino.
''Nisem hotela...pač, nekaj se mi totalno meša zadnje čase. Ampak saj je mogoče samo zaradi rane..'' Se je hotela izmakniti, a med premorom, ko jo je Luke pogledal v oči, je vedela, da ni delovalo. Nazadnje je vdihnila zrak in nadaljevala, še vedno stoječa v vodi:''Nisem ljubosumna.'' Pljuvam po lažeh, zdaj pa se takole debelo lažem? Pogoltnila je slino. Potem jo je njegov naslednji stavek krepko razjezil. Odkorakala je naravnost pred njega in se sklonila, da sta bila njuna obraza le še centimeter narazen:''Veš kaj?! Se ti zdim neumna? Oprosti, ker je tvoja Adele pač spolzgadovka čistokrvna in tako tudi neumna! Naj se dela še tako pametno, to pač ni! Jaz, jaz, Megan Mathers, pa nisem neumna. FOR GOD SAKE, I USED TO BE IN RAVENCLAW - AND I USED TO BE ONE OF THE SMARTEST IN RAVENCLAW. Did you know? Tako jo ljubiš, da se ji bo še skisalo.'' Je na koncu le navrgla njegova čustva. Pa mršči se, tako ali tako se mi zdi, da se ti moram umakniti. Zdaj se je dvignila in se zravnala.
Odkorakala je en korak stran in se delala kot da premišljuje, potem pa skočila pred njega in mu čisto potiho, grozljivo rekla:''Ker vemo - tako fantje kot dekleta - katera zveza se ne bo obnesla?'' Potem je odšla malo bolj proti drevesom. Svoj korak je usmerila k čudežnemu drevesu, ki je raslo tam zraven - drevesu lepote. Približala se je in zaprla oči. Z roko je nežno segla po cvetju in si ga podržala pod nosom. Zelo lepo je dišal in Meg je vedela, kaj mora narediti. ''Nisem ljubosumna.'' Je povedala Megan in se spet obrnila proti Luku. ''Zaradi mene, delaj, kar ti zljubi...'' Pogoltnila je slino. Moralo bi biti moje... ''Srce.'' Je dokončala stavek.

Njeno dretje je mirno požrl, celo smehljal se ji je v obraz. "Če bi mislil da si neumna, neb šel za tabo in ti tega nebi rekel. Zdaj pa se nehaj dreti." Njegov miren, logičen glas je začel učinkovati počasi, vendar se je širil okoli jezera.

"To bo, ja. Predvidevate. Taktizirate. Ljubosumne ste." Vsaka beseda je bila samo kot groba klofuta. Nič drugega. Klofuta ponovno in ponovno. "Ne, seveda ne, ti pa že ne. S tabo je vse okej. Dammit, povej kaj bi že rada!" Glas je še vedno ostal logičen in miren, čeprav je postal za odtenek malo bolj grozljiv.

''KAKO ZA BOŽJO VOLJO...Čakaj. Kaj si rekel?'' Presenečeno ga je pogledala. Potem je izmučeno padla na kolena tri korake stran od njega, čisto blizu roba in si ogledovala svoje roke. Podrgnila si je znamenje in za trenutek se je zvrnila v svoje misli. Rekel ti je, nehaj se dreti. ''Misliš, da mi lahko ukazuješ ali naj se derem ali ne?'' Ga je osuplo pogledala. Saj ima prav. LAHKO ti ukazuje. Ker mu TI to dopuščaš. jo je lenobno ogovoril glas od znotraj in Meg je imela na obrazu izraz, kot da bi videla duha. Bledo je gledala nekam tja med drevesa, mimo Luka. Prosto je roke dvignila v zrak, tako, da je Luke lahko razločno videl znamenje. ''Prav, prav, priznam. Lahko mi ukazuješ. Lahko mi rečeš, naj se neham dreti. In to bom izpolnila.'' Dvignila se je na noge in osramočeno gledala v tla:''Nekoč sem bila močna in ni me brigalo, kaj mi je drugi rekel. Zdaj sem za druge še vedno močna, ti pa si predrl mojo plast, ki me ščiti.'' Je zašepetala.

''Ne vem, ne vem, zakaj.'' Mu je samo odgovorila. Potem se je počasi spustila nazaj v vodo. Malce je zaplavala pod slap in nazaj, ter se spet ulegla na obalo. Pogledala je Luka. Tokrat je njegove besede preslišala. Ohraniti mora mirno kri in bolečino potlačiti. Saj je zmeraj to delala in je bila v tem profesionalka! He's just the one who can blame my heart... Je odgovorila pametnejša stran Megan.

''Si prepričan, da bi rad vedel?'' Potopila se je pod vodo in se spet dvignila. Stopila je iz vode naravnost proti Luku. Usedla se je poleg njega. Srce ji je divje razbijalo. Naj?... Sama od sebe, še preden se je dodobra zavedala, se je nagnila k njemu in ga poljubila. Potem se je odmaknila in za trenutek se ji je zdelo, da bi bilo bolje, če bi se zdaj odmaknila še bolj nazaj. Opazovala je Luka, ki je še vedno imel zaprte oči, kot da bi pričakoval še drug poljub. Obliznila je svoje že tako mokre ustnice in stisnila kolena k sebi. ''trapa!'' si je rekla po tiho.

Ellen je počasi zopet stopila nazaj v park. Bil je že napol prazen, saj je bil zunaj že mrak in na nebu se je prikazala bežna oblika luninega krajca. V Elline misli sta se prikradla Meg in Luke. Le kje sta, je pomislila Ellen in se zamišljeno ozrla čez ramo v gosto drevje. Naj grem nazaj? Zakaj ne? Mogoče bo to priložnost za kakšno zabavo. Zasmejala se je in se ni zmenila za čudne poglede, ki so se ustavili na njej.
Z nasmeškom na ustnicah je stopila nazaj v nekakšno goščavo in tokrat takoj zagledala Luka in Meg. Megan je bila čisto pri Luku in že naslednji trenutek sta se poljubila. Seriously? se je oglasil glasek v Ellini glavi in njena roka je nekoliko odmaknila vejo, da je lahko bolje videla prizor pred njo. Kaj ko bi malce popestrili to romantično sceno? je pomislila Ellen in izvekla svojo palico.

Zmagoslavno je pogledal Megan in se nasmehnil. "Motiš se. Nočem ti ukazovati. Niti kakor koli drugače škodovati." Skomignil je z rameni. "Postajaš odprta za ljudi. Jih absorbiraš, sprejemaš. To je dobro. Vsaj iz mojega vidika. Lahko te bolje razumem. Lahko... Lahko razmišljam na takšen način kot ti."

Opazoval jo je z nevihtnimi očmi, modra, ki se je širila okoli zenice je spremljala vsak njen gib. "Ne vem kaj naj pričakujem." Skomignil je z širokimi rameni in čakal na to, kar hoče. Potem pa je začutil ustnice na svojih.

Ko se je začel zavedati svet okoli sebe je skočil na noge in se ji zazrl globoko v oči, nato pa s strupenim glasom rekel: "You little gos-." Stresel je z glavo, potem pa mu je nekaj kanalo na zgornjo ustnico. Obliznil si jo je in nadaljeval: "Vezan sem. Ti to kaj pove? Ne bom se poljublal z žensko, če sem že v vezi. Prekleto, seksal sem z njo!" Približal se je počasi, kot megla in z ledenim glasom nadaljeval. "Zaslužiš si klofuto In tudi dobila jo boš." Z roko je udaril po njenem licu, trenutek kasneje pa to močno obžaloval. "Jaz... Oprosti." Nikoli, res nikoli še ni udaril dekleta.

Ellen si usta pokrila z roko, da se ni zarežala. Očitno ni tako nedolžen, kot izgleda na prvi pogled, je pomislila in kotički njenih ustnic so ji znova zlezli više in tako pričarali nasmešek. Palico je še vedno držala v roki, a jo je nekoliko povesila. Če še malce počakam... Moram videti kako bo Megan reagirala. Sigurno se bo njen, zdaj po novem zaljubljen srček, zlomil na tisoč koščkov. Zaprla je oči, saj jo je pogled na Meg zelo zabaval.

''Kaj pa ta tvoj zmagoslavni pogled?'' Mu je navrgla v obraz. ''ne pove, kar si rekel zdaj ti.'' Vstala je in se premaknila bližje drevesom. Že ves čas se ji je zdelo, da ju nekdo opazuje, zato se je premaknila še bolj noter in tako se skrila za kot, kjer ju pač nobeden ni mogel videti, če se ni prikazal. Žilica v glavi ji je dobesedno počila. Približala se je Luku:''JAZ ne bom nikoli, NIKOLI postala odprta za ljudi! Razmišljaj kot hočeš. vedi, da delaš napako.'' Mu je z grozečim glasom rekla. Spet sem se prepustila moji zlobni strani... sklonila je glavo in zmajala. Spet se je postavila v tisti njen kot.

Naenkrat je Luke pobesnel. Meg ga je samo gledala, v tišini. Spremljala je dogodke, besede, ki je zdaj niso več bolele. S svojim 'oklepom' se je zaščitila pred vsako njegovo bolečo besedo. Sklonila je glavo in čakala.
Potem je slišala tisti stavek. Presenečeno je dvignila glavo in naslednjo sekundo je dobila klofuto. Osuplo je pogledala Luka, ki se je že hitel opravičevati. Tako. Done. Premagal te je. Nisi dovolj močna, da bi se lahko borila ali sploh še stala. Čas je, da omagaš in zaspiš. Tvoja duša in srce nista dovolj močna. Počakaj. Potem mu lahko vrneš z vso silo, zdaj pa zaspi. AMPAK NOČEM. HOČEM ITI OD TU. Sta se dva glasova v Megini glavi prerekala. Res. Od zadnjih dni povezanih z znamenjem je bila Meg silno izmučena. Tako psihično kot fizično. Nastala je tišina. Nekaj časa je držala roko na licu in gledala v tla, potem pa pogledala Luka naravnost v oči z najbolj sovražnim pogledom kar jih je premogla. ''Obljubim, da ko boš sam, samcat po tleh, ker te bo zapustila...obljubim...'' Zmankovalo ji je glasu. ''Da moje ljubezni ne boš čutil, pa če bom še tako zaljubljena vate.'' Je uspela povedati. ''Kar si naredil, si. Ne pričakuj pa...'' In potem je omahnila v Lukovo naročje. Niti besedice ni mogla več reči in niti znaka življenja ni mogla dati.
Sišala je lahko, da je Luke z obžalovanjem v glasu jo klical po imenu in jo skušal prebuditi, ampak njeno telo je bilo preveč izmučeno, duša je bila skoraj uničena. Pod sabo je začutila tla, vendar se ji je zdelo - kar je bila še pri zavesti - da njena glava počiva v Lukovem naročju. Prepusti se...on je kriv... Ji je rekel glas in Meg se je vdala. Njena glava je nemočno omahnila. Vendar ni zaspala. Globoko v sebi je bila budna in lahko je slišala nek drug neznan glas, ki se je približal. Lahko je slišala Lukov razarjeni glas in lahko je slišala kričanje. Minilo je ogromno časa, kar je ona ležala tam.

Ko je Megan omahnila in zaspala, se je Ellen odločila. Stopila je izza drevesa in se jima približala. Luke je bil s hrbtom obrnjen proti njej in tako je ni opazil. Ell pa je namerila palico naravnost vanj in z posmehujočim glasom rekla:"Končno se srečava, Luke." Ell je videla kako se je Luke zgroženo in presenečeno obrnil proti njej in vstal. Ellen se mu je nasmehnila, nato pa stopila bližje k njemu. Palico mu je nastavila na vrat in dejala:"Torej...Luke." Njen glas je bil odločen in zloben, a posmehljiv. "Moram reči, da si me zelo presenetil. Udariti punco...hja, škoda te bo. Poleg tega pa ne morem verjeti da si v Drznvraanu in si hkrati tako zelo neumen." Zadnje tri besede je močno poudarila. Stopila je okrog njega in mu palico postavila na hrbet. Nato ji je pogled odtaval na spečo Megan. "Trapa. Pustila se je uničiti ljubezni. Poglej kako sta jo ti in tvoja neumna iskrenost uničila." Ellen se je zasmejala, nato pa spet stopila pred Luka in ga pogledala v oči. "No, ne boš nič rekel ali te je preveč strah?" Nato je nenadoma Ell spustila palico z Lukovega vratu. Stopila je nekaj korakov nazaj, da ga je lahko v celoti videla. Opazovala ga je kako je poskušal prikrito izza žepa vzeti svojo palico. V Ellen se je nenadoma prebudil strahovit bes in zlobno se je zasmejala. Luke je že nameril v Ell palico in ravno ko je hotel zakričati urok, je Ellen samo rahlo premaknila roko, kjer je imela palico in povsem mirno rekla:"Cruccio." Urok je Luka zadel v trebuh in Ell je videla kako je padel po tleh in se pričel zvijati in kričati. "Povej mi, Lukec, imaš že dovolj? Si izkusil že dovolj bolečine, ki so jo tako z veseljem povzročal Megan?" Ellen je umaknila palico in Luke je utihnil. Ellen je slišala samo še njegovo glasno hropenje.

Njena glava mu je padla v njegovo naročje in tiho jo je klical po imenu, dobro se je zavedel kakšno napako je naredil. Nežno jo je božal po laseh, se ji tiho opravičeval in jo opazoval.

Ko je slišal glas se je sunkovito obrnil in Meganino glavo mehko položil v mehko travo in se ozrl. "Kaj hočeš?" jo je vprašal z brezizraznim glasom. Ko mu je palico nastavila na vrat je skomignil z rameni. "Človeška bitja delajo napake. V življenju sem jih storil kar nekaj." Opazoval jo je z nevihtnimi očmi in hkrati pazil na Megan. Stopila je korak nazaj, potem pa je iz žepa skušal potegniti palico. Žgoča, pekoča bolečina, kot pik žuželke se je sprva širila po telesu, potem pa naraščala. Kot bi ga kdo mesaril, mu trgal tkivo in ga drobil. Bolečina se je razširila na sapnik, ga stiskala da ni mogel vdihniti... Potem pa je vse ponehalo. Glasno je hropel, za trenutek pogledal nasprotnico in rekel: "Delaj kar ti paše."

Z roko je segel proti palici, jo uprl v njo in hitro in jasno rekel: "Expellium Selax." Z neverjetno hitrostjo se je rumen curek zabil v nasprotnico in brez besed je stopil proti nezavestni osebi. "Takole, you little gos," je začel, vdihnil in nadaljeval: "Storila si napako. Zdaj pa izgini." Obrnil se je proti Megan in jo prijel v naročje. "Greva." Še zadnjič jo je pogledal in ji rekel: "Bodi pridna mrhica in leži tam, hrana za mačke."

Ellen je padla v nezavest. V glavi so ji za trenutek odmevale Lukove besede, nato pa je vse potihnilo.

Ko se je naslednjič zbudila, je bila že trda tema. Prijela se je za glavo in se spravila v sedeč položaj. Idiot, je najprej pomislila. Nato pa se je pobrala s tal in na slepo poiskala palico. "Lumos." je rekla in konica palice ja zasvetila. Ell se je tiho odpravila proti gradu. Vedela je kam gre, čeprav je videla komaj kakšen meter pred njo.

Veliko drevo za gradom je bil njegov njaljubši kotiček. In nerad ga je delil z drugim. Prišel je iz gozda, tip na drugi strani pa iz gradu. Besno je priprl oči-sovražil je, da ga kdo moti v tem. "Zgini," je zarenčal proti Spolzgadovcu in se poknil na tla. Hlače je imel takoj mokre, vendar ga to ni skrbelo. "Nisi slišal? Bi rad da ti povem kako drugače?" V njem je vrelo od besa, Spolzgadovec pa je samo prilival olje na ogenj.

[Pošteno! :D]

Odvihral je za grad. Njegova glava je bila polna misli. Polna prekletih misli, ki so se zlivale. Sploh mu niso dale miru in zaradi tega je bil še bolj besen. Upal je, potiho je res upal, da ga bo njegov najljubši kotiček pomiril. Da ba go pomirilo drevo, tisto lepo, košato in veliko drevo za gradom. V tistem gozdičku, ki ga skoraj nikoli tam ne vidi. Čarovnija pač. si je na to odgovoril v mislih in na glas preklel. Sprva ni videl, da se iz druge strani približuje postava, ko pa je postava spregovorila, je dvignil glavo in ga prebodel s pogledom:''Ker si ti tako rekel? Kdo pa misliš, da si?!'' Je jezno, a zadržano rekel. Ni hotel prepirov. Ne še enega. Kakor je poknil svojo rit na travo ta drznvraanec, jo je ob istem času poknil tudi Waz. Ko ga je drugič nagovoril, je skozi stisnjene zobe od besa počasi, a grozeče stisnil:''Poslušaj. To ni tvoje drevo. In ne briga me, ali si želiš mira, ali biti sam. Sem sem prišel ob istem času kot ti in imam pravico! Zdaj me pa nehaj gnjaviti!'' Je že skoraj zakričal na koncu, vendar je glas nenavadno nazdiral. Čutil je, da ne sme pobesneti. Vendar se je oprijel palice. Ni hotel kakšnega uroka, še posebej ne nad njim. Prhnil je in si z roko šel skozi lase.

Wazu se je zdelo, da sta že kar nekaj časa tam. In milo rečeno, imel je prav. Bila sta že eno uro, takole 'sprta' in nepoznana, v svojih mislih, pri svojih problemih.
''Sploh se ne poznava.'' Je tiho rekel in še vedno gledal proti goram. Začudeno je pogledal proti fantu poleg njega, ko je tudi ta z nenavadno mirnostjo v glasu potrdil njegovo izjavo. In kar ga je še bolj začudilo, neznanec se je predstavil. Waz je pogledal roko, ki jo je Luke dvignil, da si streseta. Nejeverno ga je pogledal in prhnil. Z silo se je moral prisiliti,da je segel v njegovo roko - ker tega pač ni delal:''Waz McCoy. 7.letnik, Spolzgad.'' Kakor je vidno po znaku oziroma broški in obnašanju.

"Veš kdo sem? Lahko rečem samo, da sem... Ne vem kako naj rečem... uglavnem, to prekelto drevo je moj njaljubši kotiček." komaj se je še kortil, v zarku pa je bil vonj jeze in testesterona. "Prav, ostani tu, samo zapri gobec." Zavil je z očmi in se z levico oklenil palice. V mislih si je mrmral neko pesem, ki je bila popolnoma drugačna od napovedane.

Glava ga je bolela, tista zabava je bilo epic sranje, vendar ga ni zanimalo. "Res je. Ne poznava se." Skomignil je z rameni, potem pa se je spomnil na kodeks časti, da mlajši vedno pozdravijo starejše. "Luke Lefévre, Drznvraan." Podal mu je roko in ga počasi opazoval. njegove poteze so bile nenavadne, med jezo in razumom. "Očitno sem kužen," je srakastično pripomnil.

''Niti podrazno me zaenkrat ne zanima!'' Mu je zabrusil in ga tako prekinil. Vendar je fant nadaljeval svoj stavek. ''Prekleto, moje tudi! Pač! Sprijazni se že!'' Ga je utišal. Srepo ga je gledal. V njegovih očeh je lahko razbral, da si je samo s tem, ko ga je utišal, pridobil neko spoštovanje. Verjetno tudi zato, ker sem starejši.. si je mislil, a tisti pogled ga je umiril. Razmišljal je, kako je mogoče, a vendar se je potopil v svoje misli nazaj k svojim problemom. In preživel tisto eno uro v prepričanju, da jih ne bo mogel rešiti.

Divje mu je stresel roko. ''Tega ne vem.'' je sarkastično odbil ga nazaj in pripomnil:''Pač nisem navajen stresati roke v poznanstvo. Mi je pa vsekakor dobro delo.'' Je naposled previdno dodal in pogledla Luka. Nenavadne poteze, res... Zdelo se mu je, da se Lukove poteze prelivajo med zlobo in razumom. Med zlobo in pametnim. Malce je pobuljil in verjetno je bil to razlog Lukovega nasmeha. Divje je zardel in pogled spet usmeril proti goram. Ni vedel, kako nadaljevati pogovor, a vsekakor je vedel, da ta pogovor mora nadaljevati. Pogledal je Luka in ugotavljal, ali isto razmišlja tudi on. Nekaj časa sta se gledala, potem pa sta istočasno odprla usta, da bi nekaj rekla in ko sta se tega zavedala, sta jih razpotegnila v nasmeh in Wazove poteze so se omehčale:''Vztrajam, da poveš prvi.'' Je razločno in jasno izrazil svojo željo in se nasmehnil. Smehljam se? Kam sem padel?

Spolzgadovec naduti, kretenski, butast. Glavo je imel prepolne drugih stvari in res mu ni bilo do prepira. Zadnje čase mu je tako ali tako vse šlo narobe, res ni potreboval še enega zapleta.

Ko sta stresla roke je skoraj prhnil. "No, to je znamenje spoštovanja in medsebojnega odnosa." Imel je žilico za sociologijo. In to je znal s pridom izkoristiti. "Torej..." je začel, potem pa zaprl usta. "No prav. Torej, iz kje prihajaš?" Zaznal je nekoliko francoski naglas, vsaj tako se mu je zdelo, vendar ga lahko to zavede.

''Pač ga nisem navajen.'' Mu je izzivalno in sarkastično vrgel nazaj. Kaj pa je pričakoval? Da se mu bo še priklonil? No, glede na njegovo družino in dom, kjer so vsi preživeli, se ne bi čudil. Vendar očitno temu rjavolascu to ni bilo jasno. Malce čudno ga je pogledal, potem pa pogled sprostil, ko je zagledal tisti miren izraz Luka.

''No...'' je pomislil. ''To je pa precej dolga zgodba.'' Je zamišljeno rekel in se zasmejal, ko je Luke v šali sarkastično pripomnil, da ima čas. ''Potem ti jo pa povem!'' Se je zasmejal. Pravzaprav je postal sproščen in še nekaj tako zabavnih pripomb in bo čisto dobre volje. Brez misli na težave. ''Well, rodil sem se na švedskem.'' Je pazljivo začel in opazil presenečen izraz na Lukovem obrazu. ''Tam sem živel 5 let in seveda govoril švedsko. Kasneje smo se z družino zaradi poslov preselili na japonsko, a tudi tam nismo dolgo ostali. Mogoče eno leto. Nadaljevali smo z Rusijo - nekaj mesecev, Italijo - dva meseca in pristali v Franciji.'' Je jedrnato povedal in opazoval Lukov izraz na obrazu, ki ga je zmeraj bolj zabaval. ''In čez tri leta smo potovali v Nemčijo. Seveda sem se vseh jezikov tudi naučil. Vendar sem le v Franciji, Rusiji in Nemčiji prevzel naglas. In nenazadnje smo se odločili priti v Anglijo. Predvsem zaradi povabila na to akademijo. Naučil sem se angleškega jezika in prevzel naglas. Vendar ljudje v mojem glasu večkrat zaznajo francoski naglas. Verjetno zato, ker smo tam največ časa ostali in mi je bil njihov jezik kar ušeč. Imel sem varuško, ki je govorila francosko, zatorej mi ni bilo težko...kaj pa ti? S kod prihajaš?'' Ga je prevzela igriva radovednost in popolnoma je pozabil na domove.

Nasmehnil se je, ko je Waz pripomnil da je dolga zgodba. "Imam čas." Udobno se je namestil, glavo naslonil na drevo in prisluhnil. Zvedel je veliko zanimivega, potem pa zavzdihnil. "Iz Francije sem. Prav gotovo si kaj slišal o rodbini Lefévre. Neusmiljeni, kruti in na strani temnih sil." Pogoltnil je slino in nadaljeval. "Mamo so ubili pred mojimi očmi. Oče se je skurbal z neko Angležinjo, jaz pa sem ga ubil. Nisem znal... Nisem nadzoroval moči. In umrl je." Povesil je glavo.

"Res mi je žal, ampak res nisem razpoložen za pogovor. Razšel sem se z punco, in zdaj gre samo navzdol." Zavzdihnil je in se prevalil na trebuh. "Zato sem tudi prišel sem."

Presenečen je bil nad Lukovo sproščenostjo. No, vsak ima svojega mojstra... si je mislil in se tudi sam udobno zleknil. ''Iz Francije? Seveda sem slišal. Spraševal sem se, če si iz TISTE rodbine. Sploh ne dvomim, ampak zakaj si potem pristal v Drznvraanu? In ja, moram priznati, da si tudi pogumen. Malo jih je tu, ki bi svojo družino umorili ali pa videli razpadati. Torej, moje uprašanje, Luke.'' sam se je opomnil na domove. ''Seveda.'' Je prehitel Luka. ''Značilnosti, osebnost. Nisi ravno zloben fantek, glede na to, da imaš Mojstrovo znamenje?'' Je pomignil na levo roko, ko je opazil znamenje. ''Rokav je zlezel bolj gor.'' Je razložil, ko je videl zaprepreden Lukov obraz. Zasmejal se je. Njegov hladni, zlobni smeh...

''No, naj povem, pri večini 'zelencev' - ki jih jaz poznam - tega ni treba skrivati. Pri fantih seveda. Večina jih ima znamenje. Punce so pa redke. Oziroma. Dvomim, da ima sploh še katera v spolzgadu razen Megan Mathers - si že slišal zanjo? Fantastična punca - znak Mojstra.'' Pri tem ga je pogledal, pogled obdržal nekaj časa na Luku - da bi videl njegov izraz. Sunkovito se je zravnal, pogledal naokoli in ko se je prepričal, da ni nobenega tam okoli, je dvignil rokav levice. Vzel je palico in zašepetal urok. Počasi, čisto počasi se je prikazalo Mojstrovo znamenje. ''Tega uroka me je naučila Megan. Super je.'' Je rekel tako, da ni bilo moč razpoznati, kdo je super - urok ali Megan. Potem je urok ponovil in znamenje je izginilo. ''Tako lahko brezskrbno hodim naokoli.Tudi ti bi si moral omisliti kaj takega. Pojdi k Megan.'' Je predlagal.

''Punca? Aha. Same težave... Kdo pa je bila?'' Je z zanimanjem pogledal Luka in zanalašč preslišal njegovo opravičilo, da ni razpoložen za pogovor. ''Pa ja ne boš tu posedal in se smilil sam sebi zaradi PUNCE? Glej, ne rečem, včasih dobiš punco, ki jo imaš res rad, a če ni vredna, ni vredna! Potem je poslušal Luka. ''Adele? Hrmf...'' Je samo prhnil. ''Ne, ni mi ravno simpatična. Saj ni važno. pozabiti jo moraš. Ni vredna, Luke!'' Je samo zagrmel z hladnim glasom, polnim prezira. Na obraz pa se mu je ponovno prikazal hladen izraz...

"Kako naj jaz vem, zakaj sem pristal v Drznvraanu? Nisem ravno neumen in podobno. Nisem jih zanalašč, razumeš?!" Skočil je na noge in se približal fantu. Rokav levice je zdrsnil navzgor, ampak se ni zmenil za to. Naredil je pest, vendar se je ustavil. Sedel je nazaj. "KAJ?!" je skoraj zakričal. "Aja." Skomignil je z rameni. "Potrebuje tudi pametne in talentirane, ne samo gobčne in nabildane." Segel si je skozi lase.

"Lepo. Ampak jaz živim pri modrih, ne zelenih. In če bi me ta s tem videl, bi verjetno naredil takšno sranje, da bi potreboval kar nekaj časa, da bi se izkopal iz njega." Glasno je zavzdihnil. "Super, še en z Znamenjem. Zakaj nebi šli v muzej kot lutka?" Z palico se je začel igrati, potem pa jo uperil v gozd. "Confrongo." Drevo je razneslo, od njega ni ostalo nič, v zemlji je zevala luknja premera šestih metrov, ki se je prav nemarno videla.

"Adele. Adele Coco Morel." Skomignil je z rameni. "Oh, kakšna tolažba, Waz. Res hvala." Zazrl se je v nevihtno nebo. "Takšne barve so včasih moje oči. Ali oči modre arktičnega volka ali pa sive, kot nevihtno nebo."

''Umiri se že enkrat, peniš se, kot da ti gre za življenje.'' je mirno rekel. Tako je večinoma kuril živce ljudem. Če so se razjezili, je on zmeraj ostal hladen in miren. Ob tej misli se je moral nasmehniti. Marsikateri se je razjezil in potem ga napadel. Seveda, zaradi nepomišljanja, je izrekel nesmiselen urok in Waz ga je z lahkoto pokončal. Vendar Luke se je umiril, takoj, ko je omenil Mojstrovo znamenje. Wazove mišice so se napele:''KDO pa je rekel, da smo ostali nabildani, ha? V spolzgad gredo zviti, zapomni si to!'' mu je zabrusil nazaj. ''Res, da nismo drznvraanci, a zelenci nismo neumni. Vsaj jaz ne. In Megan tudi ne.'' Ošinil ga je z ostrim, hladnim pogledom.

''To ti dam prav.'' Je prikimal in pomolčal. ''Ja in kaj si pa misliš? Da si ti dovolj za Mojstrov plan? Res se nosiš visoko, Luke. Kdor visoko leta, nizko pade. Ne misli, da imaš samo ti možgane in da smo zato drugi Mojstru neuporabni. Mogoče sem pa v napadu boljši kot ti.'' Mu je sarkastično zabrusil nazaj, saj mu tista pripomba o muzeju ni bila všeč. Le opazoval je, kako se je Luke izživel nad drevesom. Res učinkuje na ljudi...si je mislil, saj ni vedel, kaj je hotel Luke s tem doseči.

''O fant. Utapljaš se v nesreči zaradi punce. Odpri oči vendar.'' Se je trudil, vendar ko je dobil tisto 'zahvalo' je le odrezavo, sarkastično in hladno odvrnil:''polulaj se. Utapljaj se v depresiji, reži se, delaj, kar hočeš. Vendar veš, da imam prav.'' Seveda je imel prav. Zakaj bi se bilo vredno žalostiti zaradi PUNC? Mislil je, zaradi takih, kot je bila Adele. Saj ne bi kaj rekel, ampak pusti se pa kar vsakemu boljšemu. ''Oh, zanimivo.'' je vzdihnil. ''Kje so časi, ko se ni skrbelo zaradi punc?!'' Je ostal pri svojem, ko je potiho sarkastično rekel nekam v tri krasne.

Na njegovo inteligentno izjavo se ni odzval, vsako tele ima svoje vesel'e, zato ga je pustil. "Ah... Nisem mislil tebe, Waz. Ampak bildate se. Don't say. V telovadnici po dve tri ure dnevno in vadite. Dvigujete uteži, boksate,..." Skomignil je z rameni. "Vem, da niste neumni. Ooo, Megan. Všeč ti je, ne?" Zarežal se je in vstal, da bi si pretegnil noge.

"Ne, ampak izbira vedno večje bedake. Mislim... Kdo je še videl, da bi šel k Mojstru bedak, ki ne pozna osnovnih urokov, vzel pa ga je zato, da ukrade kaj z Ministrstva."Zavil je z očmi in se trudil biti miren. "Mogoče si v napadu boljši kot jaz. Mogoče ne." Skomignil je z rameni in čez obraz se mu je zarisal nasmešek. Kar misli si, mali. Sedel je nazaj na travo, ter ponovno pogledal v nebo.

"Torej... Je tvoja izjava - tista je++bi se ponujanje?" Ni se zmenil za njegovo pripombo, to je tako ali tako delal, vendar ne za zapestjih ampak na bicepsih, kjer je priteklo največ krvi. "Ti čisai so mimo. Ne igram se z dekletom kot kos mesa, kot muha po dreku."

''Ne, na TVOJO največjo žalost ne preživim v telovadnici niti po urico. Seveda, spremim tja svoje sošolce, ki se bildajo, ampak niti eden od tistih nima znamenja. Mi se 'bildamo' drugače. Lahko prideš pogledat. Danes ob enih ponoči, v Prepovedanem gozdu. ČE si upaš, seveda.'' Ošinil ga je z izzivalnim pogledom. Zloben nasmešek mu je zaigral na ustnicah in ni si mogel kaj, da se ne bi zarežal. ''Megan? Kaj pa vem. Ni slaba.'' Je skomignil in si obliznil suhe ustnice. Predvsem zaradi vetra.

''Seveda. To vem. Ampak kot sem rekel - nekaj nas je, ni nas pa dosti tu. In ne rabi jih za karkoli, Luke, rabi nas, da ima dostop znotraj Bradavičarke. Vprašaj Megan. Pozanimaj se malo. Njegova levica je. Kmalu bomo praznovali skupaj, ko bo postala njegova desnica.'' Se je hladno in odrezavo zarežal ter tudi sam vstal, da bi si pretegnil noge. ''Kaj pa vem. Mislim, da sem boljši. Zaradi tega, ker si ubil svojega očeta ali kakorkoli, ne pomeni, da imaš grooozne izkušnje. Torej pri tem se pred mano ne nosi visoko.'' Ga je opozoril. Saj niti ne veš, da medtem, ko si ti ležal po plažah, sem se jaz spopadal z aurori in uslužbenci ministrstva.In to že dobra 3 leta. Nasmeh na obrazu ni bil navaden, bil je - jaz pa vem, ti pa ne veš. Sam je še vedno stal.

''Kaj pa vem, kaj je bila.'' Trznil je in zazijal v Luka. ''Ne bom ti povedal! Ne sili me! Ne poznava se dovolj dolgo, da bi sploh od tega karkoli rekel!'' Je kar naenkrat izbruhnil, njegov obraz je bil rdeč od sramu in stisnil je pesti. Nekaj časa je globoko dihal - očitno je Luke našel njegovo šibko točko. Z roko si je šel skozi lase.
''Poslušaj, stari! TI se ne igraš, zato se ona s tabo. Takšni so današnji časi. Punce so postale zahrbtne. Še posebno spolzgadovke.'' Ga je gladko in kratko zavrnil. Obrnil se je proč - kakor da bi se bal, da mu Luka bere misli in spet se je poglobil v vprašanje tega fanta - če je bila ponudba. Spet si je šeč z roko skozi lase. Odločil se je spremeniti temo. ''Prideš danes ponoči? Malo vaje ti ne bi škodilo.'' Je začel.

"Na tvojo največjo žalost te poznam bolj, kot si misliš!" Ko ga je ošinil, se je nekaj spremenilo. Opazil je njegove čudovite oči. Luke, pusti ga. "Ni slaba?" je ponovil in ga pogledal. NE v oči, ni mogel. Pogledal ga je v kolena, prikril rdečico in zadrego ter se prevalil na hrbet. "Mimogrede, ura je dvajset do ene."

"Kaj res? Misliš da sem za luno? To verjetno vem dlje kot ti? Ni je stvari, ki je nebi vedel o Megan." Pomežiknil mu je in se zasmejal. "Misliš, ja. Me sploh poznaš? Sploh veš kdo sem? Pojma nimaš o meni, prijatelj moj dragi. Niti kaj sem počel. Niti kaj bom počel. NIČ!" Videl je njegov izraz na obrazu in ponovno ga je prijelo, da bi mu obraz zabil v bližnjo skalo.

"Oh... A sem ti stopil na žulj?" Stopil je do njega in mu ustnice približal ušesu. "Gej si, kajne? Veš, to ni nič slabega. Nisi edini. Tudi Dombledore je. Sam imam raje oba spola, ampak včasih bolj, včasih manj." Stopil je korak nazaj in ga ošvrknil s pogledom. Opazil je njegov izraz, nenavaden in nekoliko... Boleč?

"Ah... Pridem, ja. In, moram premagati kakšnega nadutega kretena, ker sem moder da imam prost vstop?"

Zmedeno si je šel skozi lase z roko in pogledal Luka. Ujel je njegov pogled in zdelo se mu je, da je Luke nekako...obstal. Opazoval ga je, kako se je prevalil. Tedaj je dojel. Njegov obraz je zaripel. Skozi stisnjene ustnice je začel:''Ne...'' Obrnil se je. Bil je besen. Prijel je Luka za majco in ga dvignil na noge, skoraj malo preveč, saj je Luke bingljal z nogami v zraku. Ko je opazil, je zardel. Spustil ga je na tla:''Oh, oprosti.'' Oči je odprl. Oprosti? Skremžil se je. Pogledal je v Lukove oči. Bil je nekoliko večji od njega. Prijel ga je za ramo:''Ne poznaš me.''

Ni se brigal za čas. ''Ni važno koliko je ura. Najprej te moram dobro pretipati.'' Ko je opazil Lukov pogled, je hitro dodal:''To pomeni spoznati, no!'' Rdečico je prikril, ko se je obrnil stran. Ko je omenil Megan, se je obrnil:''Torej jo poznaš? Ah.'' Je le skomignil z rameni in roke potisnil v žep. ''Ne, ne poznam te. Dobro, dobro, mene lahko še premagaš! Vendar vedi, da bi bil boj krut. Spopadel sem se že z aurori - tistimi, starimi, ki obvladajo zadeve. In zmagal. Pri Mad-eye Moddiju sem si prislužil tole!'' Strgal si je rokav desnice. Bil je razburjen. Nad komolcem se mu je prikazala brazgotina. Dolga. Od komolca do rame. Pogledal je osuplega Luka.''Si prepričan v svoje trditve, da me lahko premagaš?'' Ošinil ga je s hladnim pogledom.

''Nisi...'' Ni mogel dokončati. Ko se mu je Luke približal, se je začel tresti po celem telesu. Zdaj je bil osupel on. Nemo je gledal v Luka in odkimoval. ''Kako...?''Je končal in s prosečimi očmi gledal v Lukove modre. Modra... Bil je prepričan,da bo od danes naprej to njegova najlepša barva. Vendar v njem ga je bolelo. Ni hotel, ne, ni hotel, da Luke ve.
Hotel se je znebiti mrzlice. Stresel se je. Šel z roko skozi lase in stopal gor in dol. ''Ne. Ni ti treba. Danes se dobimo ob dveh. To sem pozabil omeniti.'' Je zmedeno dodal.

"Ne kaj?" je presenečeno vprašal Luke Waza. Nenadoma se je znašel v zraku in presenečeno je zamežikal. Ni vedel, da je Waz tako močan. "Ej... Umiri se," mu je prigovarjal. Prijel je Wazovo roko, ki je bila ledena, saj ga je dušil. NJegove noge so se ponovno dotaknile tal. "Waz, ni frke." Čakaj, mi je pravkar rekel oprosti? Popravil si je kravato in ga pogledal čez ramo. "Prav, Waz. Ne poznam te."

Nasmehnil se je, potem pa ga pogledal z izrazom ne drzni si. "Aha, okay," se je odzval in se posvetil samemu sebi. "Waz, ne veš kaj imam za sabo. Niso Aurorji najslabše. Najslabše je, če moraš od doma, če moraš na ulice, ubijati mnogo nedolžnih ljudi. In poleg tega moraš ubijati pripadnike čarovniških vrst. Najprej sem mu iztaknil očesi. Potem sem pa tolkel s sekiro... In to s topim delom." Pomislil je in prikimal: "O, lahko te premagam."

"O pač, Waz. Ljudi berem kot knjigo, vem kaj si mislijo, predvidevam naslednji korak." Dotaknil se je njegovega hrbta, z prsti šel po gladki majici. "Veliko stvari vidim, Waz." Zazrl se je v njegove oči in se nasmehnil. Proseč pogled ga je omehčal. "O ja, Waz..."

"Aha, dobro. Torej, hočeš še prej zvaditi? Mislim da sva tale pogovor zaključila. Razen če mi bi rad še kaj povedal...?" Z jezikom si je na grozno pohoten način - vsaj tako je izgledalo - obliznil ustnico.

Zmajal je z glavo. Začutil je Lukovo toplo roko. Samemu njemu je bilo hladno in verjetno so ga zato občasno stresli mrzlinci po telesu. Luka je samo ošvrknil s pogledom. ''Seveda me ne poznaš...'' Počasi mu je šlo na jok. Meni?! NA JOK?!! Obrnil se je stran od Luka. ''In če me ne poznaš - če si voljan - me boš spoznal.'' je potiho dodal in dvomil je, da je Luke slišal zadnjo poved. Rekel jo je namreč precej tiho in to bolj proti polni luni. Začutil je pogled na sebi in tudi sam pogledal prek rame. Njun pogled se je srečal.

Skomignil je. ''Če nočeš, da se spoznava, pa nič.'' Je le nemo rekel in spet skomignil. Poslušal ga je. Tišino, ki je potem nastala, je prerezal njegov hladni, odrezavi smeh:''Luke, napačno razmišljaš. S tem si dokazal, da si nasilen, ne pa, da me lahko premagaš. Lahko si ubijal nedolžne ljudi čarovniških vrst - enako kot jaz. Kaj pa misliš, da so aurorji? Le, da imajo več izkušenj kot vsi tisti s katerimi si se ti spopadel. '' Tudi sam je za trenutek pomislil:''Preveč domišljije imaš. Vendar v vsaki povedi se skriva tudi nekaj resnice. Lahko me premagaš, ja. Vendar ne za tako sigurno, kot si ti misliš.'' Vedel je, da ga Luke nima za tako zvitega in polnega urokov. In to mu je zaenkrat ugajalo. Naj misli, da je pametnejši...oziroma bolj izkušen... Luna je obsijala njegov zlobni nasmešek.

Spet se je zatresel. Tokrat zaradi Lukovega dotika. Obrnil je glavo in spet imel tisti proseč pogled. ''Dvomim, Luke. Mojih korakov nemoreš predvidevati.'' Nasmehnil se je. In dobil nasmešek nazaj. Ni hotel pogledati Luka v oči. Preveč ga je bilo sram. še vedno je lahko čutil tisti dotik...in ponovno se je stresel.
Obrnil se je in približal Luku. Roke je potisnil v žep in se malo nagnil nazaj. Igrivi in hkrati zlobni nasmešek mu je zaigral na obrazu:''Zakaj se mi zdi, da mi imaš zdaj ti nekaj za povedati?'' Njegov pogled je obstal na Lukovih ustnicah.