Učilnica številka 19

Brez besed je vstopil in z palico zamahnil proti zavesam, da so se razprle. "Super. Nihče v tem prekletem Padlem soncu ne zna organizirati ničesar. Ni čudno da vodim to sranje, če nihče ne počne ničesar." V brado si je mrmral da mora razdeliti naloge in sprejeti kakšnega obetavnega člana. In obvezno določiti podpredsednika, tajnika ter blagajnika.

Iz torbe je potegnil pijačo, bunkeljsko alkoholno pijačo; vodko, tekilo, pivo, bandidos,... in nekoliko manj čarovniške pijače; ognjeni viski, medica,... Postavil jo je na tla, prek mize pa potegnil palico in pričaral prt v barvah združenja: modro na desni, na levi pa rdečo, obe barvi pa je ločevala tanka, za tri milimetre dolga bela črta.

"It's show time," je tiho rekel in dvignil palico ter odprl vrata.

Ellen je hodila po hodniku in si ogledovala slike kot je to delala že neštetokrat. Takrat pa so se nekaj metrov pred njo s treskom odprla vrata. Radovedno je stopila naprej in se postavila pred vrata. Tam ga je zagledala. Jezno je priprla oči, nato pa samozavestno rekla:"Ti? Torej ti organiziraš zabavo?" Nato je vstopila in se sprehodila po sobi. Nato se je zopet obrnila k Luku in rekla:"Torej... sploh kdo pride?"

Skoraj se je zaletel v Ellen. Čeprav se nista najbolj pritegnila in marala, se je vseeno nasmehnil. "Ja, jaz. Mhm. Ampak je... Čakaj malo. Se želiš pridružiti Padlem soncu?" To ga je rahlo šokiralo. Ampak takšnih stvari je bil navajen; ljudje presenečajo. "Ja, sicer pa jaz organiziram zabavo. Alkohol in to sranje. Nekdo naj bi celo prinesel nekaj I-ja, ampak dvomim da ga bo res." Skomignil je z rameni in se popraskal po prsih, potem pa se pogladil po sveži obriti bradi. Vohal je rahel, vendar prepoznaven vonj kolonjske vodice.

"Če kdo pride? Upam da imaš rada alkohol. Kajti če nobenega ne bo, ga boš lahko spila dva hektolitra." Pomežiknil ji je in si v odsevu poravnal kravato. "Upam da ne bodo zamujali." Skozi vrata so že začeli prihajati člani, pozdravili so Luka z značilnim pozdravom.

Amic je slišal za zabavo v učilnici številka 19.Prirejal jo je Luke tako da bi moralo biti dovoly alkohola.POzdravil je Luke-a in se razgledal po sobi.Luke je res zrihtal veliko vsega.Predvsem alkohola.Tako da se je zabava lahko začela...

"Padlim soncem?" je nejeverno ponovila Ellen, nato pa dodala:"Sure. Zakaj pa ne, čeprav je ime nekoliko debilno, se ti ne zdi?" Sprehodila se je okrog mize in s prsti podrsela po prtu. Ellen se je zasmejala. "Kdo pa nima rad alkohola? Čeprav mi ne diši tako zelo bunkeljski. Ti brezkrvneži res ne znajo živeti." Prhnila je, nato pa se mu je nasmehnila. Medtem so že pričeli prihajati gosti. Večina jih je bila iz Drznvraana, nekaj pa je videla tudi Spolzgadovcev. Mračno je premerila nekaj Gryfondomcev, ki so se z zanimanjem sklanjali nad alkoholom.
Nato se je zopet odpravila proti Luku, ki se je ukvarjal z enim izmed gostov. "Mhm..Luke? Bi lahko govorila s tabo?" Obrnala se je in se postavila ob steno.

"Ime je vsekakor debilno, res je. Če boš imela boljše zamisli, mi povej." Opazoval je njeno početje, vendar ni bil pri njej z mislimi. "Adele, kje si?" se je spraševal in zavzdihnil. Ni se odzval na njeno pripombo o alkoholu. Gostje so prihajali, dekleta so se pričela slačiti, fantje pa so se začeli sliniti po njih. Luke je stal kot opazovalec in preverjal. Če bi katerega fanta preveč zaneslo, bo ukrepal. Tako ali drugače.

Odzdravil je zamudnikom in stopil proti mizi z alkoholom. V kozarec si je nalil nekaj vodke in naredil požirek. Alkoholna pijača ga je poživila in okrepila glas. "Hej! Pusti jo!" se je oglasil, ko je fant iz Spolzgada začel otipavati dekle, vendar se ni s tem strinjalo. Počasi in grozeče se je napotil proti njemu in mu zarenčal: "Spravi se ven." Njegove oči so jasno opozarjale česa je zmožen. Dekle se mu je zahvalilo in stopil je mimo para, ki se je divje poljubljal.

Mimo njega je stopila Ellen in zamišljeno se je obrnil. "Seveda." Sledil ji je k steni in jo vprašujoče pogledal.

Zikfred je skaklal po hodniku in iskal Nathaniela. "Ena, dva, ena, dva" si je štel vsakič ko je skočil. Počasi je postal zadihan, in skakanje se je spremenilo v zelo značilno Zikfredovo hojo, ki je tako elegantna kot bi gledali leoparda.
V daljavi si je slišal smeh, in kriki veselja so preplavili hodnik. Zikred sej je zamašil ušesa, ter tako preveril da to niso le prisluhi. Svojo elegantno hojo je pospešil, da bi čimprej potešil radovednost. V daljavi je zagledal odprta vrata in nekaj ljudi ki so se smejali in stali na nasprotni strani hodnika.
"Hoj kaj se dogaja" je zavpil. " Zakaj me nihšče ni povabil če je zabava!" Vendar ga nihšče ni slišal, potem pa se je tudi spomnil da je včeraj zaspal v Gryfondomski dnevni sobi in je takrat gotovo zamudil povabilo.
"Kako ste lahko začeli zabavo brez mene" se je drl. Sedaj je bil že pri odprith vratih, in nekaj ljudi se je obrnilo k njemu. Vstopil je in že ga je prevzel val navdušenja. Ponudili so mu ognjeni viski, ko ga je spil ga je zapeklo v grlu, skremžil je obraz in zaprl oči. Ognjeni viski mu je dodal še dodatno energijo. Stopil je do skupine deklet in se zabaval. Potem pa je zasliš glas ki ga je klical, in obrnil sej je, vendar med tako množico ni videl kdo ga je klical.

Takoj se je obrnil, ko je slišal kričanje. "Kaj za...?" je začel, potem pa ugledal fanta, ki je elegantno stopal skozi sobo. Svetli lasje, srednje dolgi in modre oči. Po prostoru se je hitro premikal, vzravnano in ponosno. "Primi," je mehko, vendar zelo hladno rekel Ellen ter ji potisnil kozarec v roko. Stopal je počasi, brez besed, potem pa je poklical fanta. Ker ni vedel, kako mu je ime, ga je preprosto nazval s "Hej!" Ni videl če se je oseba obrnila k njemu, tiho je preklel množico in stopil proti svetlolascu.

"Pozdravljen, neznanec. Imaš povabilo?" Kulturno izrečene besede, ki pa so vsebovale prikrito grožnjo. Oči arktičnega volka so se zavrtale v podobno modre oči. "Kako ti je ime, prijatelj?" Ko je stopil čistko k neznancu, se je videlo, da je za nekaj centimetrov višji. V naslednjem trenutku je slišal kričanje in eden izmed Spolzgadovcev je začel plezati po pohištvu. Na zadnje je stopil na mizo in Luku je zavrelo. "Expellium selax." Neverjetno hiter rumen curek je treščil v telo Spolzgadovca in zletel je z mize. Nihče se ni oziral, vsi so plesali naprej, saj so bili tega navajeni. Obrnil se je nazaj k sogovorniku in zdelo se mu je, da je nekoliko šokiran.

Skozi gnečo se je prerival visok postaven mladenič. Zikfred je spoznal da je on tisti ki ga je klical, na hitro ga je premeril, če bi prišlo do nesporazumov, a fant je zgledal prijazen, pa še Spolzgadovec ni bil.
Zikfred je začutil roko na rami, ko se je obrnil je videl mrtvo pijano punco. Zikfred je pogledal kje je njegov klicatelj, bil je še daleč. Punco je odpeljad do stola in jo posadil na stov in bližnjega fanta, poprosil če popazi na punco. Hitro je odšel nazaj, in fant se mu je približal, vihravo mu je stopil pred nos in ga vprašal kej ima povabilo. Zikfred se je znašel v zadregi, saj je povabilo gotovo prespal. A nobena ovira ni dovolj velika za zikfreda.
Fant ki ga je vprašal za vabilo, je preusmeril pozornost, ter ustrelil enega spolzgadovca. Zikfred je to izkoristil in neopazno segel v žep nekoga, ko je začutil papir ga je previdno vzel iz žepa.
"Aha povabilo bi rad, samo trenutek da ga najdem" je rekel in z roko segel v svoj žep.
"Tu ga imaš" iz žepa je potegnil roko, v kateri je imel list.
"Sem Zikfred Black" je ponosno skoraj zapel, bil je zelo ponosen na svoj priimek in rodbino.
Zikfred je naročil dva ognjena viskija, da bi z novim znancem nazdravila. " In kdo si ti, predvidevam da si organizator zabave."

Preveril je povabilo in priprl oči. Ni mogel prezreti njegovega ponosnega glasu, ko je povedal ime. "Me veseli, Zikfred. Luke sem. Luke Lefévre." Po šoli se je hitro širil njegov sloves. prijel je kozarec in ga trčil ob Zikfredovega. "Res je. Kje si se tako dolgo zadržal, Zikfred? Zabava se je že zdavnaj začela."

Glasba se je ojačala in obrnil se je k čakajoči Ellen. Ni se mu mudilo nazaj, obrnil se je nazaj in preučeval fanta pred sabo. Na oči mu je padel pramen las in z roko si ga je nejevoljno popravil. Naredil je požirek viskija, potem pa ga vrnil na pladenj. "Nerad mešam alkoholne pijače, vsaj kar se tiče bunkeljskih in čarovniških." Opravičil se je tako, da je skomignil z rameni in se nasmehnil. Smejal se je kot Holliwoodski igralec, hodil je prav tako, vendar ni postal vzvišen.

"Zikfred, iz katere države prihajaš?" ga je zanimalo. Spomnil se je rodne Francije in si z roko segel za vrat.

Skupaj sta nazdravila, in Zikfred je naredil požirek, prevzel ga je isti občutek kot prej, občutek energije. Najraje bi pretepel kakšnega spolzgadovca, stisnil je pest in naredil velik požirek.
"Ja veš iskal sem Nathaniela, pa sem malo zamudil" je rekel Zikfred" Si ga slučajno kaj videl?"
"Sem iz Nemčije, ko sem dobil pismo iz Bradavičarke, pa smo se preselili v Aglijo."
"Zaplešiva malo" in že je prijel roko prvega dekleta, pijača mu je vlila energije. Vrtela sta se kot vrtavki. Srce mu je razbijalo, v ušesih je odmevala glasba, bil je kot v transu. "Hej, pusti mojo punco!!!" ja zakričal nek spolzgadovec. " A si res njegova punca?" ji je zašepetal Zikfred. Samo odkimala mu je. "Pleševa in prosim če daš mir" je rekel grobo,a vendar kar se da umirjeno. Najraje bi ga, udaril a se je zadrževal. Spolzgadovec je izginil. Plesala sta naprej, spogledovala sta se, in se smejala drug drugemu.
"Pazi" mu je šepnila punca. Zikfrej je v hrbtu začutil močno bolečino in zapeklo ga je. Padel je na kolena, in zaječal od bolečine. Punca se je sklonila k njemu "A si vredu?" ga je vprašala, a komaj jo je slišal, v njem je zavrelo, počutil se je kot žival, besna žival. Ko se je pobral in obrnil je videl tistega spolzgadovca, s kolom v roki in dvema prijateljema. Ni se jih ustrašil. Stopil je do njega in ga prijel za vrat, to je storil tako grozeče, da se mu ni mogel upreti. Stiskal ga je vedno močneje, in čutil kako se je slina le težko prebila po grlu, fant je hropel. Priskočila sta prijatelja eden je usmeril palico v Zikfreda, drugi pa mu je skočil za vrat in ga začel daviti. Zmanjkovalo mu je sape, a prijema ni popustil.
Ko se je že skoraj zadušil in padel v nezavest, je lahko zadihal. Spustil je spolzgadovca, ki je padel po tleh nezavesten, in se obrnil. Na tleh je ležal tudi fant, ki mu je skočil za vrat.

"Nemčija, praviš?" je vprašal in se pogladil po bradi. "Wie gets dir?" je spregovoril v polomljeni Nemščini in se zarežal. Nemščina se mu je zdel grob jezik, predvsem pa ni imel rad slovnice. "Ne, nisem ga nič videl. Verjetno še spi." Opazil je, da se Zikfred zabava, kar je bil tudi namen zabave, zato se je vljudno umaknil in šel naprej po sobi. Stopil je nazaj do Ellen ter popil vsebino kozarca ter jo ponovno zapustil. "Oprosti, Ellen. Ne morem se pogovarjati," ji je sporočil in ji pomežiknil, očarljivo, vendar ne tako, da bi si kaj mislila.

Z očmi je opazoval Zikfreda in dekle, ki sta divje plesala. Adele še ni prišla, zato se je naslonil na hladen zid ter pil alkoholno pijačo. Ni bil dovzeten za alkohol, vendar je še vedno imel neke meje. In niti pod razno jih ni mislil prekoračiti. V glavi je začutil strašno vročico, v oblačilih mu je bilo veliko pretoplo, zato je prepoteno srajco preprosto odvrgel. Njegovo izklesano telo je bilo vlažno od pota in glavo je nagnil nazaj ter se zatopil v svoje misli. Slišal je oddaljeno glasbo, sam pa je razmišljal na Adele. Kako je bilo v parku tisti večer, ko sta se spoznala. Kako si jo je vzel in jo peljal do vrhunca. Nekoliko se je ohladil in si natočil še en kozarec. Začutil je opitost, vendar se ni zmenil za to.

Krik in razbijanje sta ga potegnila iz misli in kozarec mu je zdrsnil iz rok. Neverjetno hitro se je stegnil in ga prestregel na pol poti ter se razgledal naokoli. "Zikfred!" se je zadrl, ko je videl da se mu počasi približujejo. Adrenalin se je sprostil po telesu in z pospeškom 7,2 sekunde na 60 metrov se je ustavil pred prijateljem. Ta je klečal na tleh in Luke je zgrabil za svetleč ročaj, prepojen s krvjo ter potegnil navzgor.

vedno več Spolzgadovcev je prihajalo, dvigovali so palice, grozili. Luke se je pognal naprej in z kolenom sunil v mednožje prvega, ki mu je stal na poti. Z komolcem ga je mahnil po glavi, da je nasprotnik zakrulil kot prašič ter se podal naprej. Eden za drugim so padali po tleh, potem pa je še sam začutil ostro, pekočo bolečino na nadlakti. Zaklel je in videl tanko črto, iz katere je tekla kri. "Invalid." Z nogo je zamahnil proti nasprtonikovi glavi, da je padel na kolena, potem pa sunil navzdol proti hrbtu. Obrnil se je ter videl Zikfreda, kako se davi zaradi Spolzgadovca.

Eleganten, hiter tek in oči arktičnega volka so mu dale zagon. Odrinil se je z mize, naredil salto ter pristal ob prijatelju. Najprej je SPolzgadovca mahnil po zatilju, da je padel na tla, potem pa samo udarjal po drugemu, da je kri špricala na okoli, dokler ga ni nekdo prijel za roko.

Mokri lasje so se mu lepili na čelo, obrnil se je k Zikfredu in ga pogledal. "Poškodovan si." Stopil je k njemu in pograbil prt v barvah združenja. "Diffindo," je ukazal ter vrgel košček razparanega blaga prijatelju. Ampak za poškodbe ni bilo časa. Gostje so se razbežali, nad njiju pa so prihajali tudi člani tolpe. "O, sranje." Postavil se je v obrambni položaj in na hitro ponovil karatejske udarce.

Nastala je zmeda ljudje so tekli, in kričali. Panika je zavladala v sobi, a Zikfred ni vedel zakaj. Kaj se je zgodilo, komaj se je zavedal, da je ravno spravil enega spolzgadovca ob zavest. Pred nogamu mu je ležal še eden, Nekdo ga je poklical po imenu, sedaj že poznan glas, bil je Luka. Pogledal ga je in videl kako je tepel spolzgadovce, ki so se upirali. Bilo jih je preveč. Vsi so se razbežali, v sobi so bili samo še spolzgadovci, nekaj pijanih oseb, ki se niso zavedale kaj se je zgodilo in Luka, ki je poškušal zaceliti rane Zikfredu.
Zikfred je zavpil, ampak tokrat ne od bolečine, to je bil krik jeze. Najbol je sovražil, če ga je kdo napadel v hrbet. Tistemu ki je to storil nebo nikoli oproščeno. Proti zikfredu in luku je hodilo vsaj 10 ljudi, večino jih Zikfred ni poznal, a bili so manjši. Vsi so imeli svoje palice uperjene v osamljen par, Blacku pa je prekipelo z roko je segel v žep in se oklenil palice. To mu je dalo moč. "Protego" in okoli njega se je naredil nevidni ščit. Zdelo se mu je da je isto storil Luka, a ni ga spremljal, bes mu je pognal kri po žilah in nameril je palico v najbližjega splozgadovca in zaklical "Reducto". Razneslo je, počilo, fanta pa odneslo v steno na drugi strani. V hipu so se sprožili žarki iz palic nasprotnikov, a Zikfredov ščit je bil močnješi. S palico je zamahoval hitro in natačno, sedaj se je pomiril saj se je potopil v boj, uroke pa je izrekal glasno in jasno. Kmalu je po sobi ležalo vseh deset, ali pa še več spolzgadovcev.
Zikfred je bil vesel, a še vedno je čutil bolečino v hrbtu. Sedaj je tako kot že nekolikokrat uveljavil sebe kot resnično dobrega čarovnika ki se lahko piše Black.
"Bravo Luka" je z nasmeškom dejal Zikfred " lepo sva opravila z njimi.
A Luka se je samo zasmejal, saj ga je zadel urok in mu povzročil globoko rano na desni nadlahti.
Zikfred se je usedel poleg Luka, oba sta bila prepotena in izčrpana, samo smejala sta se eden drugemu, saj sta se zavedala da bi lahko bilo slabše, veliko slabše.
Takrat pa se je med vrati pokazal profesor, ni ga prepoznal, saj so se mu oči že zaprle. Rabil je počitek Bolečina pa še vedno ni ponehala.

Nathaniel se je iz knjižnice tokrat odpravil po drugačni poti. Zatopljen v misli je brezglavo korakal po hodnikih ki jih ni poznal, v rokah pa je držal velik kup knjig. Iz sna so ga prebudili oddaljeni kriki in zvoki udarcev. Z knjigami v rokah je hitro odhitel do učilnice, katere vrata so bila na stežaj odprta. V njej je videl popolno zmedo. V njej je nekdo organiziral zabavo, saj so na mizah stale na pol prazne steklenice čarovniškega alkohola, med njimi pa je opazil tudi nekaj bunkeljskega. Ravno ko je prispel je videl da je zabava ušla iz pod nadzora, saj se je na sredini učilnice pretepalo nekaj fantov. Med njimi je bil tudi Zikfred, kateri je bil vidno poškodovan. "Kaj pa se tukaj dogaja?" je vprašal na glas, potem pa hitro odhitel do gryfondomovca, počepnil, in izrekel majhen urok, tako da so se rane v trenutku zacelile. Čudi me da me klubuk Izbiruh ni poslal v Drznvraan, si je mislil, med tem ko se je znova postavil na noge.

Luke ni bil več sposoben udarjati po ljudeh, preveč je bil izčrpan, samo zasmejal se je, ko ga je Zikfred pohvalil. "Hvala." Popolnoma zadihan se je samo zvrnil še v sedeč položaj in se smejal. kri iz njegove roke je špricala naokoli, vendar se s tem ni ukvarjal. "Lahko bi bilo slabše."

Počasi ga je zmanjkovalo, od napora, pa tudi od izgube krvi. "Sranje, Zikfred. Narezala sva..." Začel je tiho šteti, potem pa bruhnil v krohot, šele potem pa je opazil profesorja. V njem se je oglasil nagon, češ da je to napadalec, zato je prijatelja zgrabil za roko in ga začel počasi vleči stran, kolikor so mu moči dovolile. Privlekel ga je do stene, potem pa se sesedel in zaprl oči ter se zvrnil na stran.

"Ne... Ničesar mu ne naredite, prosim..." To je bil zmožen izustiti, potem je začutil samo, da ga je nekdo dvignil v naročje, vsaj tako se mu je zdelo, hip zatem pa je za trenutek odprl oči, sunil postavo z kolenom v trebuh, njegovo telo je treščilo na tla, potem pa ga je zmanjkalo.

((Sorry, Nate Ni namerno ))

Nathaniel je opazil da sta ga Zikfred in nek drznvraanovec zamenjala za profesorja, saj sta se počasi začela umikati iz učilnice. Kar pa jima ni uspevalo tako dobro saj sta bila popolnoma izmučena, povrh vsegapa so za njima bile velike luže krvi, za katere je sklepal da so njune.
Že ko jima je mislil pomagati, ga je drznvraanovec močno sunil v trebuh in Nathaniela je odneslo po tleh. "Neumen kreten!" je zaklical in se po nekaj minutah končno spravil k sebi. Odhitel je k njima in znova pokazal svoje veščine, ki jih je skozi leta pridobival na Bradavičarki. Velike rane iz katererih je tekla topla kri, so se počasi celile, fanta pa sta končno prihajala do moči. "Mi lahko kdo prosim pove kaj se je tukaj zgodilo?!" je znova vprašal.

Zikfred se je prebudil, bolečina je ponehala, in na hitro se je pretegnil. Ko je vstajal je Nathaniel že pozdravil tudi Luka. Pogledal je po sobi, bila je polna krvi in ljudi, ki so ležali na tleh. Nekateri zaradi alkohola drugi zaradi, urokov ali udarcev ki so jih prejeli.
"Sorry Nate dolga zgodba je" se je zasmejal ZIk " najprej moramo posravit preden kdo od preofesorjev izve za to. Večina, ki je sodelovala v pretepu je bila v nezavesti, tako da se nebodo spomnili. Zikfred je izvedel urok, in stoli in mize so že drseli nazaj na svoja mesta. Medtem sta prijatelja počistila kri in zacelila rane vsem ki so bili ranjeni.
"Ej tistega ki me je udaril pustita"
Zikfred je prišel do njega ga odnesel v kot, v roko mu je stisnil flašo ognjenega viskija, v drugo pa nek majhen noži.
"Naj krvavi malo" se je zakrohotal Zikfred "Mislili bojo da se je porezal, ker je bil tako pijan."
"Luka, kam gremo sedaj da Nathanielu poveva to zanimivo zgodbo"
"Nat hvala da si naja pozdravil, če bi naju dobili profosorji bi gotovo letela iz šole" in spet padel v krohot.

Nathaniel je pomagal Zikfredu pospraviti celotno učilnico, kar je vključevalo veliko krvi, steklenic popitega alkohola, zamaškov in ostale navlake. Počasi se je vse vrnilo na svoje prvotno stanje, zaceljeni ter zmedeni učenci pa so počasi zapuščali prizorišče, razen spolzgadovca ki naj bi napadel Zikfreda.
"Prijateljem je treba pomagati. Kajne?" je rekel gryfondomovcu ki je počasi prihajal k sebi, ter čez nekaj trenutkov planil v krohot. "Meni na tvojem mestu ne bi bilo smešno. To je šlo predaleč," mu je še rekel, pograbil knjige ki jih je prej odvrgel, potem pa počakal da sta se Zikfred in drugi drznvraanovec zmigala iz učilnice. "Drugače pa me niti ne zanima kaj se je dogajalo."

Mežikanje svetlobe, nejasni zvoki, bolečina, potem pa samo še tišina. Sunkovito se je zganil, ko je začutil da se rane celijo. Pogledal je rešitelja in zagledal fanta njegove starosti. Svetli lasje in modre oči. Spet modre oči. Počasi se je postavil na noge in se zahvalil Gryfondomovcu.

Zikfreda ni poslušal, hodil je od ljudi do ljudi, uporabljal virozo pozabe in krpal rane, potem pa pospravil še del nereda. Z očmi je sumičavo spremljal rešitelja, katerega je še vedno sumil kot napadalca. Ni si mogel pomagati, njegov nagon mu tega ni dovoljeval.

Zasmejal se je Zikfredovi ideji. "Ali še hujše-prepovedali bi nama igrati Quidditch." S palico je drsel po zraku in tu in tam izvedel kakšen urok, da se je na tleh pojavila luknja ali pa ureznina.

"O, prijatelj," je grozeče začel in se mu približal. "Tudi če te ne zanima, naju boš poslušal. Konec koncev si naju rešil. Drugače si lahko sam izbrišeš spomin. Ali pa z mojo pomočjo, sam se odloči. Mimogrede, Luke. Me veseli."

Nathaniel je še vedno čakal pri vratih na Zikfreda ter nekega drznvraanovca in počasi začel izgubljati živce, saj se nista nikamor premaknila. "Bi lahko morda odšli od tot?" je vprašal in v naslednjem trenutku je na sebi začutil pogled drznvraanovca, ki ga je pred nekaj trenutku zakrpal. Mogoče misli da sem ju jaz napadel, si je mislil in mu vrnil pogled. Čez nekaj časa je začel bobnati z prsti po eni izmed miz in k njemu je takrat grozeče pristopil drznvraanovec. Šele takrat si ga je dobro ogledal. Imel je svetle lase, bil je visoke postave, modre oči pa je imel hladne kot led. Odzdravil ga je in se mu predstavil. Luke torej. Ni mi pretirano všeč, si je mislil in mu odgovoril. "Spomin lahko takoj zdajle izbrišem tebi, tako mi potem ne boš težil o današnjih dogodkih. Drugače pa sem Nathaniel, me veseli," mu je še rekel, ga pogledal in se mu nasmehnil.

Počasi je stopal proti vratom, skomignil z rameni in čakal na Zikfreda. Glasba iz zvočnikov je še vedno igrala, Luke pa je glasno zazehal. "Bi lahko, ja."

"Oh, prijatelj, dvomim da lahko. no, lahko že lahko, ampak najprej bi me moral premagati. Kar pa ni najbolje da se spravljaš name, ker sem trenutno morilsko razpoložen." Vrnil mu je nasmeh. "Zikfred! Gremo v knjižnico ali pa nekam na samo?" pogledal je neumnega Spolzgadovca, ki je ležal na tleh in počasi stopil proti njemu. "Verjemi, prijatelj, tudi če se boš zbudil, bom poskrbel, da te bodo pozabili. Glede na to, kako zahrbtno si se obnašal, si za mnoge ljudi tako rekoč... Mrtev." Nezavestni ljudi slišijo, ko jim kaj praviš. Ampak ni zagotovljeno, da se tega tudi spomnijo. Hladno se je zasmejal in vprašujoče pogledal, svojo palico pa še vedno držal ob boku. "Gremo?" Stopil je naprej, potem pa priklical varuha in ga napotil proti ravnateljičini pisarni.

"Izginimo, dokler še imamo čas."

"Končno smo pospravili" je rekel Zikfred ob pogledu na sobo. Zikfred je hodil po sobi in fanta sta ga čakala, zgleda sta nestrpna. Miren pogovor je prekinil grob glas.
"No no fanta, saj smo prijatelji" je Zikfred miril nastrojene besede " Saj sta kot dva renčeča psa, haha."
"Ja pojdimo v knjižnico, da ti poveva to zgodbo" je rekel Nathanielu. Zikfred je šel prvi skozi vrata, za njim pa sta stopila prijatelja, in godrnjala eden drugemu. Ko so bili že daleč po hodniku, se je zaslišal glasen krik. "HAHAAHA Gotovo je kašen 9 letni mulc najšel porezanega spolzgadovca." se je smejal Zikfred in pospešil korak. Fanta sta mu sledila, in prenehala mrmrati. Na poti so srečali, hodniku so srečali še nekaj otrok nižjih letnikov, ampak so jih samo odrinili, jim rekli kakšno besedo ustrahovanja, in nadaljevali pot.

((pozn post, vem ja ampak whatever..))

Ellen je prezirljivo prhnila, ko ji je Luke v roke porinil pijačo. Jezno jo je porinila v roke neki Gryfondomki iz drugega letnika, ki si jo je polila po uniformi. Ell je pri tem samo zdolgočaseno zavila z očmi in se prerinila skozi dokaj podivjano množico. Ni ji bilo mar kdo ji stoji nasproti, vsakega je dobesedno odrinila od sebe. Šele ko je prišla do vrat učilnice, se je ustavila, saj je skozi njih vstopil Gryfondomec, ki je zatulil v učilnico. Umaknila se mu je s poti, kot bi imel prenosljivo bolezen in se postavila med podboje vrat. Opazovala je dogajanje v učilnici in njene oči so se kdaj pa kdaj ustavile na kakšnem privlačnem Spolzgadovcu.

Nato se je pretep začel tako hitro, da je Ell lahko le opazovala. Kaj druga tako ali tako ni nameravala storiti. Z pogledom je opazila Luka. Seveda, glavni pri pretepu, je pomislila in zavila z očmi. Nato je nagnila glavo v levo in se spačila. Sami bedaki. Obrnila se je in odšla po hodniku.