Ploščad astronomskega stolpa

Med potikanjem po šoli je Faith našla skrivno stonišče, ki je vodilo do astronomskega stolpa. To je bil najvišji stolp in tudi kar nekaj stopnic si moral prehoditi preden si dosegel ploščad. V Zgodovini Bradavičarke v knjižnjici je prebrala, da tja ne smejo zahajati in ravno to jo je razveselilo. Upala je da tu ne bo srečala nikogar. Resnično. Z mislimi o samoti je torej stopicljala proti stolpu. Po parih petih minutah je prispela na ploščad. Ura je bila sedem zvečer in pogled je bil čudovit. V daljavi se je videlo jezero. Za njim so stale mogočne gore poraščene s starimi hrasti. Nebo je bilo obarvano rozno in bilo je popolno. Za Faith. Naredila je krog po ploščadi in z roko drsela po ograji. Naenkrat se je pred njo pojavila majhna sivobela sovica. Bila je neizmerno prisrčna. Kaj dela sova na Astronomskem stolpu? si je mislila. Pred kljun ji je nastavila roko in sovica si jo je dodobra ogledala. Potem jo je Faith pobožala. Sovica se je začela oglašati - bilo je nekaj podobnega gruljenju. Zazrla se je v daljavo. Le kaj počnejo starši? Tako so ji misli tavale od mesta do mesta in kar naekrat se je zavedela da razmišlja o Rosabell. In o Ami. In o Lorien. Lauren. O njenih novih prijateljicah. Naslonila se je na ograjo in opazovala "sliko z razglednice". Naenkrat je od spodaj zaslišala McHudurro, ki je podila učence v domove. Bolje da se poberem od tu! Ne smejo me pogrešiti. Še zadnjič je pogledala sovico in z mislimi, da bo imela tukaj mir, odcapljala proti dnevni sobi Drznvraana.

Lorien se je naslonila na ograjo. Stresla se je. Bilo je mrzlo. Ampak, ker je bila že noč je bilo to čisto normalno. Pogled je usmerila v nebo. Na tisoče zvezd se je bleščalo nad njo. Lorien je bila večkrat tukaj. Bilo ji je všeč. Tako samotno je bilo.Popolno! Razgled je bil tako čaroben. Lorien je pogledala na uro. 9:30. O ne v domu bi morala biti že ob 8:00. Bolje, da gre. Obrnila se je in stekla iz stolpa.

Ura je bila 5. Rosabell je pritekla na Astronomski stolp in gledala kje je Lauren. Nikjer je ni bilo čakala je 5 minut. Hotela je odditi, ko je nasproti nje pritekla Lauren in ji vsa zadihana pojasnjevala svojo zamudo. Rosabell jo je le objela, in ji rekla "Razumem saj ni važno, sedaj sva skupaj" Ter jo pogledala v oči. " Veš rada bi se pogovorila glede mojega občudovanja, oz. ljubezni do punc. Saj poznaš Cecilijo iz bunkeljske šole. No, jaz, ti, ona ZALJUBLJENA SEM V NJO, in jaz, mislim ona je ZALJUBLJENA VAME! JOJOJOJOJOJOJOJOJ NEVEM KAJ NAJ NAREDIM, RADA BI BILA Z NJO AMPAK AMPAK, ona je bunkeljskega rodu! Prosim pomagaj! " Je hlipala Rosabell ter klečala vsa v solzah.

Ta je pa malo smešna. Saj homoseksualci niso nič takega. je pomislila Lauren, a tega raje ni povedala naglas. Rekla je: "Rosabell, kompliciraš. Kdo natančno sploh je Ceciljila? Saj boš videla še najmanjkrat 100x. Ne cmeri se no. A grem lahko prosim delat še nalogo? Rawsu se je spet zmešalo..."

"Cecilija tista iz 5.š, saj se spomniš z dolgimi skodranimi lasmi... In mislim, da je nikoli več nebom videla"Je hlipala in gledala skozi okno. Zakaj mi ničlesar ne svetuje. Vede se tako odsotno in sploh ji je naloga bolj pomembna od najboljše prijateljice? "Sploh pa ja tudi jaz imam nalogo, zato je bolje, da greva." Je rekla in z oko pomignila proti izhodu.

Laruren je zamišljeno pritavala na ploščad in se komaj spomnila, da ima danes zmenek z Amicem. Ni si ravno predstavljala, kaj bosta počela. Ker ga še ni bilo videti se je zamišljeno vsedla na tla in se zazrla v nebo. Kmalu se je vdala sanjarjenjem. Naslonila se je na steno in se spomnila Rosabell. Menda je bila žrtev Tistega, Ki Ga Ne Smemo Imenovati. Nihče ji ni povedal podrobnosti, čeprav je bila njena najboljša prijateljica. Hinavci! je besno pomislila! Niti njeni najboljši prijateljici niso povedali, kaj se ji je zgodilo, niti je niso povabli na pogreb. Oh... je žalostno pomislia in upala, da se tisti Amic čimprej prikaže.

Ker se Amic očitno ni mislil prikazati, se je Lauren zehajoč odpravila s stolpa naravnost v Spolzgadovsko dnevno sobo. Ura je bila pozna in bila je jezna sama nase, ker je nasedla Amicu in se res prikazala na ploščadi astronomskega stolpa. Odkar je izginila Rosabell ni imela na Hogwartsu nobenega prijatelja več, zato je sklenila, da si mora nujno poiskati kakšno prijateljico ali prijatelja, ker je bila zelo osamljena in ni imela družbe. S temi mislimi je preskakovala stopnice, ki so jo ločile od njene tople in mehke postelje.