Quidditch igrišče

Velika postava je brezbrižno stopila na mehka tla. Ozrl se je po igrišču in preplavil ga je val adrenalina. "Show time." V rokah je držal Ognjeno strelo in počasi jo je osedlal. Odgnal se je od tal in navdušeno je zajel zrak. Z neverjetno hitrostjo se je skoraj sploščil od tal, potem pa je zagledal neko postavo in zadnji trenutek je zavil navzgor, naredil luping in pristal. "Ej, pazi malo!"

"Oprsoti nisem te videl.Vav je to ognjena strela jaz imam samo imbusa 2001.MI jo daš za en krog"?

Luke je prikimal in v strinjanje rekel: "Mhm. Izvoli." Podal mu je metlo, sam pa se je vrgel na svežo travo. Vlaga se mu je takoj zažrla v hlače, naprej v boksarce, potem pa se je končno dotaknila kože. Hrbet je usločil nekoliko nazaj, vendar se drugače ni premaknil. Opazoval je fanta, ki je letel z metlo, viharno modre oči so sledile vsaki potezi.

((Dej no, mal dalše poste. Tole kar sm jst spacal je itak drek.))

Amic se je usedel na metlo in poletel.Ognejna strela je bila izvrstna metla.Bila je veliko hitrejša od njegovega nimbusa.Luke-ja je prosil če mu spusti zviz.Spustil ga je in lovil ga je po celem igrišču.Zviz je bil res zvit.Končno ga je le ujel in Luke mu je zaploskal.OD luke-a je zvedel da je Luke iskalec v ekipi njegovega doma.Amic mu je povedal da se bo drugo leto prijavil na avdicijo za iskalca in Luke je rekel:

Izpustil je zviz in se namestil na travo. Ko se je fant podil za zvizom ga je opazoval, potem pa zaploskal. "Bravo. Tudi jaz sem iskalec." Amic mu je nekaj rekel in Luke je prikimal. "Dobro postavo imaš za iskalca. Hiter si, majhen, lahek, to so prave sposobnosti." Skomignil je z rameni, potem pa je pogledal na uro. "Res mi je žal, vendar sem domenjen z eno osebo." Skomignil je z rameni in se mu nasmehnil. "Adijo." Pobral je torbo, vzel metlo in se odpravil proti gradu.

Besno je čakal na njegovega sogovornika. Oziroma njegovega novega najboljšega sovražnika. Z palico se je igral, z roko pa se je popraskal po prsih, potem pa po sveže obriti bradi. Pretegnil si je vrat in poravnal gube svoje srajce. Potem pa je nasproti njega stala postava na katero je čakal-Amic. Nasmehnil se je in stopil korak nazaj. Ustavil se je na sredini igrišča, ki je bila označena z belo črto. "Tam ostani, prijatelj." Zadnjo besedo je izgovoril s izjemnim prezirom in neodobravanjem. Hladen nasmešek in krut izraz je podaljšal dramatični trenutek pihanja vetra.

"Amic. Lepo da se srečava." Priprl je oči in dvignil palico. "Vzami palico." Govoril je tiho, vendar razločno. Izgledalo je, da se je čas ustavil. "Vzami palico." Svojo, črno, razmeroma dolgo palico je uperil v nasprotnika in mu dal čas da se pripravi. "Si pripravljen?" ga je vprašal in se nasmehnil. "Tri, dva, ena,..." je izgovoril, potem pa okoli sebe naredil zaščitni mehur ((Dno posta)). Urok, Expolso se je odbil, potem pa je zašepetal: "Crussio." Rdeč urok je razbil nasprotnikov zaščitni mehur in za njega so se začele strahotne muke. "Tako ja, kriči. Za vsako milisekundo ki si jo preživel zraven Adele."

"Ne bo šlo Luke!" je rekel Amic,ko se je izvil iz njegovega uroka in mu vrnil:""Crussio" LUke se je začel zvijati od bolečine.Amic mu je ponudil da bi bila prijatelja in Luke je odgovoril:"..."

Počutil se je, kot bi mu nekdo vlekel kožo iz telesa, kot bi mu lomil vsak del kosti in vlekel notranje organe iz telesa. Premetavali so ga krči bolečin in končno je vse ponehalo. "Fu..ck you," je rekel v odgovor in se vrgel na stran, preden bi ga ponovno zadel urok. "Stupefy!" je ukazal, vendar uroka ni izvedel uspešno. Nasprotnika ni videl, spravi se je v kritje - vrgel se je na prehod pri tribunah. Dihal je hitro in plitvo, potem pa se je pognal naprej. Šprintal je po ozkem prehodu, dokler ni prišel do druge tribune. Confringo. Če ni prehoda, ga pa bomo naredili. Drobci lesa in drugih stvari so se mu zarili v roke, vendar je nadaljeval. Ozrl se je nazaj, če je kje Amic, potem pa se spustil po lestvi.

Njegov nasprotnik je bil točno nasproti njega. "Amic!" se je zadrl. Hinavščine ni prenesel, zato je raje nasprotnika poklical in ga opozoril nase. Expolso! Modri bliski so se zapodili proti Amicu, Luke pa je samo opazoval. Ampak urok se je odbil, Luka pa je spet zadela kletev križanih...

((Uroki iz igre HP and the Deathly of Hallows - Part 2 ))

Na tribuni je se je videla dolga senca. Visoka postava je opazovala ta prepir, ali kar koli so že počeli. V lase mu je zapihal veter, zgledalo je kot v filmu. Bil je Zikfred.
Samo stal je in opazoval kako se Luka prepira z nekim čudnim dečkom, ki je zgledal kot povožena mačka. Sicer sta oba zgledala dokaj zdelana, ampak Luka ni mogel žaliti za njegvim hrbtom.
Palico je prislonil na svoj vrat, na mesto kjer se nahajajo glasilke.
"Sonorus"
"Dovolj hecev" je zadonelo po igrišču, z močno ojačanim glasom. "Kdo si, ki si drzneš uporabljati kletve na mojem prijatelju"
Pristopil je bližje, da sta ga oba lahko videla. Počutil se je super, in danes ni še nikogar naučil kozjih molitvic.
"Expelliarmus" zamahnil je s palico, in palica neznaca je poletela malo nad njegovo glavo. Skočil je in jo ujel.
"Reducio" je izstrelil proti osebi ki je stala nasproti Luka, ki je še vedno ležal. Oseba se je pomanjašala, ter nekaj vpila a Zikfred je preveč užival,da bi poslušal.
"Locomotor"
Majhna postava se je počasi odlepila od tal. Zikfred jo je s palico držal meter nad zmeljo.
"Luka gremo do ribnika, hahaha" se je zahihital Zikfred. Pomanjšana postava je nekaj zavpila in Zikfred jo je s palico premaknil do tribune in na hitro cuknil. Topo je počilo in neznanec je utihnil.

Bolečina je ponehala, glasovi so utihnili in za trenutek je Luke mislil, da je Amic odšel. "Coward!" se je zadrl, vendar je zaslišal glas ob sebi. Glas Zikfreda Blacka, prijatelja. "Zikfred, prosim. Hvala da si mi pomagal, vendar zdaj… Pojdi, prosim." Jeza se je dvigovala v njem, nekdo, čeprav njegov prijatelj mu bo pokvaril trenutek zmage, trenutek, ko bo Amica premagal. "Zikfred, dovolj…" se je odzval na to, ko je Amica zabilo v tribune. Zavrelo mu je in obrnil se je k njemu.

"Zikfred, veš kaj? Pozabi… Nesposobio!" Vrvi, debele kot kače so se ovile okoli prijatelja in ga pritisnila ob tla. "Res mi je žal, hvaležen sem ti za pomoč, ampak jaz se borim z njim." Iz žepa mu je izmaknil palico in jo vrgel dva metra stran, da je nebi dosegel. "Accio palica." Amicova palica mu je zletela v roke, brez besed je stopil proti nasprotniku in z hladnim glasom rekel: "Finite." Uroki so splahneli, Amic pa je počasi vstal. "Na palico. Glede prijateljstva: Fuc…k you. Samo to." Zgledalo je, da je nasprotnik pripravljen, zato je v njega izstrelil kletev hromljivko, ampak neuspešno. "Trpel boš vsako milisekundo, ki si jo preživel z Adele. Expolso." Besno je streljal kletve v nasprotnika ((HP 7 - part 1; del, ko hočejo uničit Skrižven, nekak tak :P )), v zraku se je čutilo Lukovo sovraštvo, jeza in nestrpnost.

Na tleh pa je ležal Zikfred. Ves povit z vrvjo, da je komaj dihal. Poskušal se je razveta pa ni šlo, niti rok ni mogel veliko premakniti. Znašel se je v dokaj bednem položaju, saj je nemočn ležal na tleh. Prijatelju pa se je tudi zameglil um, saj ga kar napadel. Ni pričakoval napada s te strani, zato se tudi ni mogel ubraniti.
Ko je razmišljal kako bi pobegnil, se je umiril. Enkrat je globoko izdihnil, potem pa opazil da vrv malce popusti ob izdihu. Še enkrat je globoko izdihnil in roko premaknil do žepa. V žepu je iskal za kakšnim predmetom, ki bi mu koristil. Nekaj ga je zapeklo in začutil je britvico. To britvico je dva dni nazaj vzel Luku. Spet je izdihnil in roko vzel iz žepa,ter si počasi rezal vrv. Končno se je osvobodil, zajel je sapo, ter iztegnil roko za palico, ki je bila meter stran.
Vstal je in opazoval kako so letali uroki po zraku. Tadva pa sta nesposobna si je mislil. Tistega neznanca je sam prej obdelal v manj kot minuti, njun dvoboj pa poteka že skoraj pol ure. Izbiral je med tem ali naj pokliče metlo in gre, ali naj. Tujca šenkrat razoroži, potem pa ga zvezanega vrže v ribnik.
Druga pot se mu je zdela bolj zabavna. "Luka tvoje tegobe boš lahko poravnav še kdaj drugič, danes je dan za zababo s tvojim prijateljem" je rekel zikfred. S palico je zamahnil ter izrekel urok"Expelliarmus". Palica je priletela in Zikfred jo je ujel. Ponovil je urok za lebdenje, šeprej pa žrtev ohromil.
"Luka umiri se in pridi z mano tvojega prijatleja bova vrgla v ribnik" je z nasmehom na obrazu rekel Zikfred
"Rabiš malo sprostitve, lahko pa ga premagaš tudi jutri ko jaz nebom imel časa za take traparije."
Zikfred je zakorakal na poti proti ribniku, pred njim pa je meter nad tlemi letel kip.

Uroki so švigali po zraku, kovinski zvok se je slišal, ko je urok udaril ob pregrado. Lahko bi bilo tega konec. Ampak ne, hočem dolgotrajno bojevanje. Pognal se je iz kritja in proti Amicu poslal kletev hromljivke. "A-a," se je odzval na Amicovo kletev pudinkasith nog. "Protego. Ne bo šlo, prijatelj." Proti Amicu je poslal plamen ognja, vendar se je ta izmaknil plamenom. "Dovolj imam igric." Nič več ni ostal v kritju, naprej je hodil eleganto kot Hollywoodski igralec in odbijal kletve.

"Zikfred, dovolj dolgo sem čakal. Amic je naredil najhujše možno: poljubil je Adele. Poslušaj, še nikoli nisem bil ljubosumen. Ampak tokrat..." Še zaden švist, venar mu je palica poletela iz rok. "Ti mali usrane. vrni mi palico. In to takoj." jez se je kopčila in gorzilo je, da se bo zgodil izbruh. Ko je ugotovil, da se Amic ne more premikati, je stopil do Zikfreda. "Hvala, prijatelj. Prosim, vrni mi palico." V rokah je spet začutil njegovo palico - prožno in zvesto. "Confringo!" je ukazl, uperil palico v Amica, vendar ga je nekaj zaneslo. "Ne... Ne boš ga ubil!" je slišal glas.