Velika dvorana

Ellen je z nenavadnim navdušenjem stopila navzdol po marmornem stopnišču v avlo. Popravila si je svoje perfektne lase in si nadela prisrčen nasmešek na obraz. Prva dva gumba na beli srajci si je odprla in si popravila krilo, šolski plašč pa si je odprla kolikor si je lahko. Nato je z vzvišenjem stopila v Veliko dvorano. Za njo so se kot vedno ozirali mnogi pogledi Spolzgadovcev in tudi iz drugih treh domov je vanjo gledalo vse več predstavnikov moškega spola. Ell si je lahkotno vrgla lase nazaj in se usedla za spolzgadovsko mizo. Nadevala si je zajtrk in medtem debatirala z njenimi 'prijateljicami' o Quidditchu.

Čez nekaj časa je z drugega konca ujela konec stavka:"...zabava v učilnici 19." Elline polne ustnice so se privihale v zadovoljen nasmešek, kar je pomenilo, da tega ne misli zamuditi. Takrat je zaslišala za sabo prihajajoče korake. Kot vedno se ni zmenila za tistega, ki je prišel k spolzgadovski mizi. A tokrat jo je tisti nekdo ogovoril. Z nezanimanjem na obrazu je obrnila glavo v smeri glasa.

anybody.

Brez besed je stopal do Spolzgadovskega omzija in z pogledom iskal Adele. Bil je nekoliko nejevolen in ni vedel sicer zakaj. Imel je močan občutek da mu mora Adele nekaj povedati. Potem pa jo je zagledal. Enaki lasje, enaki boki, enak stil oblačenja. "Adele!" je glasno poklical, vendar ni bilo odziva. Mogoče pa me ne sliši... Stopil je bližje, navdušen da se ponovno vidita in jo ponovno poklical. "Adele!" Nekaj mladenk se je ozrlo, vendar ni bila Adele. Stopil je čisto za njen hrbet in jo ponovno poklical. "Adele, ni lepo da se me izogibaš." Dekle se je obrnilo in Luke jo je prijel za roke ter jo poljubil.

Potem pa se je zavedel svoje napake. "Oprosti, žal mi je, zelo si podobna Adele." Njegov glas je bil nejevolen, razočaran in opravičujoč. Stopil je korak nazaj in kot v znak predaje dvignil obe roki v zrak. "Um... Žal mi je za tole napako." Glas se mu je nekoliko tresel in zdelo se mu je, da ga opazuje vsa dvorana.

Poljub, ki ga je Ellen prejela od neznanca, jo je popolnoma presenetil. Čeprav na obrazu ni kazala zanimanja ali presenečenja. Ko se ji je fant opravičil, pa je le skomignila z rameni in dejala:"No problem." Z kotičkom očesa je opazila poglede na sebi in na fantu. Na obraz si je kot vedno nadela prisrčen nasmešek in se obrnila stran od fanta. Nato pa je glavo ponovno obrnila k njemu in rekla:"Si rekel Adele? Malo prej sem jo videla v učilnici čarobnih napojev. Mogoče je še tam." Njen glas je bil čudno prijazen in sladek.
Ker ju je še vedno opazovalo pol spolzgadovske mize, je Ell jezno zavila z svojimi čokoladnimi očmi in rekla:"Se vi ljudje res ne morete začeti brigati zase? Imate res tako nezanimivo življenje?" Ellen je vstala, nato pa pomignila fantu. "Pridi, poglejva če je ta tvoja Adele še v učilnici."

"Torej... Še enkrat oprosti." Nasmehnil se je, pristno in opravičujoče. "Mhm, Adele. Šesti letnik... Zakaj ti sploh opisujem, če jo poznaš?" je vprašanje namenil bolj sebi kot sogovornici. Popravil si je kravato in potegil za levo stran ovratnika, da mu je svež zrak vsaj za silo napolnil notranjo stran srajce. "Prekleta uniforma." Uniforma ni bila klasična, namesto šolskih hlač je bil oblečen v kapri hlače. Prav tako ni nosil plašča. "V učilnici za napoje? Možno, ja."

Poslušal je dekle, nasmeh pa mu je nadomestil nasmešek, ki je bil vse prej kot ljubezniv. Rekel ni nič, potem pa je ostal brezizrazen. "Prav, seveda." Preprosto je skomignil z rameni in ji sledil iz dvorane.